Iz najslabših počitnic nastanejo najboljše zgodbe (Loesje)

Bližal se je 24. junij in vsi smo nestrpno čakali zadnji šolski zvonec, da končno vdihnemo zrak popolnoma, no, skoraj popolnoma, svobodni.
Dva meseca uživanja, sanje celotnega leta so se izpolnile. Starši so z dopustom začeli šele v začetku avgusta, zato smo se prvi mesec počitnic začeli družiti že zjutraj. Včasih smo se skupaj tudi najedli, potem pa smo s kolesi odšli po vasi. Vsake toliko časa smo kakšno ušpičili, večinoma pa smo se zadržali na igrišču. Igrali smo nogomet, košarko, včasih pa zapeljali katero dekle.
Nekega dne smo sedeli na pločniku, ko je mimo pripeljal črn kombi. Izstopili so trije možje oblečeni v črno in odšli v trgovino, dva pa sta čakala v kombiju. Nekaj časa je bilo vse mirno, potem pa smo zaslišali ženski krik in videli, da sta dva moška nesla do kombija manjši vreči, tretji pa je gledal okrog. Tomi je bil najstarejši med nami, zato je takoj vedel, koliko je ura, in moškim poskušal preprečiti rop. Ampak, ko je poskušal roparju iztrgati vrečo, ga je ta zgrabil za roko in ga potisnil v kombi. Vsi smo bili prestrašeni. Roparji so zaprli vrata in se odpeljali, toda mi smo sedli na kolesa in se odpeljali za njimi. Ženska iz trgovine nas je sicer skušala zadržati, ampak mi smo svojeglavo oddirjali za kombijem. Nekaj časa smo se peljali za njim, nato pa je kombi zavil v gozd. Ustavili smo se pred gozdom in se pogledali med seboj. Miha je bil najmlajši med nami, zato smo njega poslali domov in mu naročili, naj pokliče policijo. Jaz, Jure, Janez in Gregor pa smo odšli po sledeh kombija. Pripeljale so nas do stare koče pred katero je stal še en avto, na verandi pa so sedeli trije psi. Nismo vedeli, kaj naj naredimo, nismo vedeli, ali so nevarni, oboroženi in kdo sploh so. Če bi čakali na policijo, bi bilo lahko za Tomija prepozno, zato smo se odločili, da ga rešimo sami.
Pobral sem kamen in ga zalučal v okno koče. Ven sta pritekla moška, ki sta prej bila v kombiju. Razbežala sta se vsak v svojo stran. Jure je imel na srečo v žepu še včerajšnji sendvič in ga vrgel pred avtomobil. Psi so takoj stekli k njemu. Tako smo imeli prosto pot do hiše. Naš cilj ni bil le rešitev Tomija, temveč tudi vrniti denar trgovki, saj je bila to Matejeva babica. Ko smo vstopili v kočo, nas je najprej pričakala velika pajčevina in Jure se je od strahu naglas zadrl. Hoteli smo steči na podstrešje, a je bilo to zaklenjeno. Jaz sem videl luknjo v steni in se hitro skril v njo, drugim na žalost to ni uspelo. Roparji so jih zgrabili in zvezali poleg Tomija. Ko je minilo nekaj časa, sem se splazil po stopnicah in jih odvezal. Skupaj smo vrgli vreči skozi okno, a nas je pri vratih ujel nepridiprav. Izvlekel je nož in nam zagrozil z umorom. In mislil je zelo resno, saj nas je zvezal skupaj in že skoraj porezal, a je nato prišla policija ter nepridiprave po dolgem boju zaprla.
Staršem sprva nismo upali povedati o dogodku, a ko so izvedeli, so bili zelo ponosni na nas. Novica se je razširila po vasi in postali smo, lahko bi rekli, junaki.

Matjaž Kramar