Zločini, krivice - vse to je danes nekaj normalnega oz. vsak dan poslušamo o krivicah, kdo je storil zločin, kakšen je in kakšna je primerna kazen. Komor koli pogledamo, vidimo oz. slišimo, kaj se je zgodilo, kdo je kaj storil in kako je to storil.
Vendar pa se nihče na postavi v kožo tistega, ki je nekaj naredil, vsi ga začnemo obtoževati, vsi se obrnemo stran od njega, podpore pa mu ne nudi nihče. Vsi ga le obsojamo in mu pripisujemo krivico. Kako pa ta, ki nekaj stori, trpi, se pa ne zavedamo. Pravico, nekoga obsoditi za nekaj, si ne more lastiti nihče, niti sodnik, niti predsednik, nobeden nima pravice, da bi nekoga obsodil kar tako. Vendar pa neke meje dobrega okusa obstajajo, zato je dobro vedeti, kaj se sme in česa ne. Da nekdo stori nek zločin in mu v današnjem svetu za to sodi sodnik, je dobro. Ampak kaj če mu je to nekdo podtaknil, kaj če tega ni storil on. Vse je v rokah dobrih odvetnikov, ki bodo poskrbeli za to, da dokažejo, ovržejo, ali je nekdo krivec ali ne. Dokazi so lahko pravi ali podtaknjeni.
Obstaja tudi podkupovanje, čeprav ni dovoljeno, ampak se ga vseeno marsikdo loti. Sodnikom to v večini ugaja, saj lahko dodatno zaslužijo, na podlagi dobrih dokazov pa lahko tudi razsodi v prid krivcu ali pa morebiti tistemu, ki ni kriv. To, da se nekoga obsodi, nima nobenega pomena, da presediš nekaj let v zaporu, opravljaš javna dela ipd. To ne velja nič. Glavno je, da se človek sam pri sebi pokesa in spozna, da je naredil napako. Tako kot je to spoznal Razkolnikov? Na začetku sta ga gnala obup, jeza, hotel je, da se konča ta nočna mora, da se nekdo mora prodajati, samo zato, da bi lahko plačal najemnino. Tista, ki pa pobira najemnino, živi kot kralj. Ubil je starko iz jeze, ampak spoznal je, da nima pravice soditi drugemu. Čeprav je še tako pokvarjena, čeprav dela, kar hoče, on nima pravice nikomur vzeti življenja. Ker je spoznal, da je naredil napako, je odšel na policijo in se predal. Če bi se predal samo zato, ker jo je pač ubil, to ne bi imelo učinka. Ampak ker je on spoznal, da je storil napako, se je že sam pri sebi začel kesati. Danes imam podoben problem doma. Oče, ki je alkoholik, je šele sedaj spoznal, da tako ne gre več. Zaradi zdravja se je odločil, da gre raje na zdravljenje, kot da bo doma še naprej kričal, in nas, svojo družino, prizadel. Važno je, da spoznaš, da delaš krivico, in tega ne samo sebi, ampak tudi drugim. Svojim dragim, najdražjim.
Večina ljudi se pokesa, ampak čeprav tega eni na zunaj ne kažejo. Čeprav se nekdo ne pokesa, bo to trpljenje, ki ga je povzročil drugemu, nekoč sam občutil. Saj kot pravijo: "Vse se vrača, vse se plača." Če ne na tem svetu, pa mogoče na drugem.

Maja Feher