Bila je poletna sobota. Kot vsako soboto smo se tudi to odpravili na žur v mesto. Šli smo v lokal, ki je bil že ob devetih nabito poln, na vsakem vogalu so bili golobčki, ki so se poljubljali, pred pultom je bila večina fantov, ki so si ogledovali dekleta. Mize ob straneh lokala so bile polne s pijačo, vrtela se je glasna elektronska glasba. Vzdušje je bilo fenomenalno. Ob treh zjutraj smo se odpravili domov, kjer me je čakalo veliko presenečenje ...
Kar nekaj časa sem iskala ključe, ki so se med ostalimi stvarmi zgubili v moji torbici. Ko sem vstopila v hišo, sem začutila nekaj nenavadnega. Nisem vedela, kaj ta občutek pomeni. Vse mi je bilo čudno, kot da bi nekdo bil v hiši. Ta vikend sem bila sama doma, saj so starši šli obiskat babico v Nemčijo. Odhitela sem v svojo sobo, se preoblekla v pižamo in dala na glas glasbo, da me ne bi bilo strah. Naenkrat sem postala lačna. Odpravila sem se v kuhinjo. Tam sem zagledala truplo. Ležalo je pred našim hladilnikom, v mlaki krvi. Bil je mlad moški, srednje postave. Bil je moški, ki se je večkrat pojavljal v mojih sanjah. Bila sem šokirana in počutila sem se grozno. Mislila sem, da sanjam, zato sem se uščipnila in me je kar zabolelo. Torej nisem sanjala, v naši hiši oz. v naši kuhinji je ležalo truplo neznanega moškega. Skoraj prepričana sem bila, da imam privide, kajti v lokalu sem spila kar nekaj alkohola. Šla sem v kopalnico ter si z mrzlo vodo umila obraz. Ko sem se vračala v kuhinjo, sem pričakovala, da trupla ne bo več tam. Ampak ne, truplo je še vedno ležalo na istem mestu. Spraševala sem se, kaj naj naredim. Morala sem se umiriti. Odločila sem se, da si skuham čaj. Usedla sem se na visok stol pred pultom v naši kuhinji, srkala vroč, sadni čaj ter strmela predse. Nisem mogla verjeti, da je v naši kuhinji truplo. Postajala sem vedno bolj zaspana, zato sem se naslonila na pult ter za trenutek zaprla oči. Kar naenkrat je zazvonil telefon. Ugotovila sem, da sem zaspala. Ura je bila štiri zjutraj. Dvignila sem slušalko in niti nisem uspela pozdraviti, saj je prijateljica hitro ter brez premora govorila, kako se je imela s svojim fantom. Poslušala sem jo, ne da bi ji kaj rekla. Nato sem zagledala truplo. Morala sem jo prekiniti ter ji povedati za svoj primer. Nekaj časa je bila popolna tišina, nato pa me je vprašala, da če sem ga jaz ubila. To mi je bilo smešno, zato sem planila v smeh. Ustavila me je ter vprašala, kaj sem ukrenila in kaj bom. Povedala sem ji, da sem si skuhala čaj. Začela je vpiti ter mi govorila, naj pokličem policijo. Ne vem, kako se tega nisem sama spomnila. Očitno sem res spila malo preveč alkohola. Sama sebi sem se zdela nora. Res sem poklicala policijo, ki je čez dobrih 15 minut prišla. Spraševali so me vse mogoče, ampak prvo vprašanje je bilo, če sem ga jaz ubila. To vprašanje se mi je še vedno zdelo smešno. Odpeljali so me na policijsko postajo, od koder so poklicali starše. Govorila sem z mamo, ki je vpila, da je dva dneva ni doma, pa je vse narobe. Tudi ona me je vprašala, če sem ga jaz ubila. Smešno. Po pogovoru z mamo me je prijazen policist zasliševal. Povedala sem mu čisto vse. Celo to, da se je ta moški večkrat pojavljal v mojih sanjah ter me strašil. Sobo, kjer so me zasliševali, sem morala kmalu zapustiti. Šla sem v čakalnico, kjer sem na neudobnem stolu zaspala. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem bila pokrita. Povedali so mi, da je to bil neki turist iz Nemčije in da je umrl zaradi mamil. Tudi moja babica je bila iz Nemčije in to mi je bilo zelo čudno. Celo iz istega mesta sta bila. Odpeljali so me domov.
Doma sem se ulegla v posteljo ter premišljevala. Nekaj je bilo čudno, ampak sem se zavedala, da nikoli ne bom ugotovila, kaj je bilo čudno. Raje sem pozabila na vse in poskušala zaspati, ko sem si kar naenkrat zaželela čaj.

Laura Kovač, 2. b