Danes mladi ne branimo svoje časti z dvoboji

Podzavestno imamo že vsi potrebo po obrambi svoje časti, samo da to vsi počnemo na različne načine, in to na tiste, ki so nam najbolj ustrezni.
Romantika in njeno celotno obdobje je nekaj čudovitega, zato so ljudje imeli v tem času poseben način za obrambo svoje časti, in sicer z dvoboji.
Do dvoboja pride zaradi določenega konflikta, ki ga po mnenju romantikov ni možno razrešiti na nek drug način. Za dvoboj se nasprotnika nikoli ne dogovorita v naprej, ampak vedno eden izzove drugega k dvoboju. Najbolj pogost način izzivanja nasprotnika je preko pisma. V dvoboju ne zmaga vedno tisti, ki je močnejši, saj veliko dejavnikov vpliva na celoten potek dvoboja.
V današnjem času se mladim dvoboj zdi popolnoma nesmiselna zadeva, saj lahko po nepotrebnem izgubiš življenje. Le zakaj bi koga izzval na dvoboj, če lahko rešimo težave na lepši in mirni način. Dandanes pa tudi čast mnogim ljudem ne predstavlja veliko. Večina ljudi živi iz dneva v dan, zato se nihče ne obremenjuje z obrambo svoje časti, ker si lahko danes najboljši človek na svetu, jutri pa te bodo vsi sovražili. Dvoboji našega časa potekajo med človekom in točilno mizo. Ljudje ga velikokrat izzovejo, a je žal to vnaprej izgubljeno. Mladi na žalost posegajo tudi za mamilih in drugih škodljivih snoveh, ki nam lahko zagrenijo življenje. Problem pa je v tem, da večina ljudi misli, da jim bo lažje, kar pa ne drži. Naši problemi ostanejo in vedno počakajo na nas. Imamo pa tudi primere, kjer se sploh ne izziva na dvoboj, pač pa se kar tako ubije nasprotnika, ali pa tudi primeri, kjer mladi naredijo samomor.
Na svetu pa je toliko prečudovitih stvari, ki nas lahko razveselijo, samo da jih nekateri očitno ne najdejo, in če še dodamo, da nam čast ne predstavlja česa velikega, so na žalost posledice hude.
V času romantike je to bila pesem s popolnoma drugim ritmom, zato so nanjo tudi drugače gledali. Čast pa je treba ceniti, ne glede na to, v katerem obdobju živimo, čast bo naš najboljši prijatelj, zato se moramo potruditi, da je ne izgubimo tako zlahka.

Huso Jusić, 2. b