Hermann Hesse: Siddhartha

Roman, ki ga je napisal nemški pisatelj Hermann Hesse, je prvič izšel leta 1922.
Naslov je tvorjenka iz dveh besed Siddha (dosežen) in artha (pomeni ali bogastvo).

Siddharta je bil mladenič, poln znanja, postaven in čeden.
Že zelo zgodaj je znal brez glasu izgovoriti Om, besedo vseh besed. Že je razumel in v notranjosti svojega telesa poznal Atmana. Njegov oče je bil nanj zelo ponosen in videl je, da v njem raste velik mislec in svečenik, najboljši brahman med brahmani.

Zgodba se začne tako, da Siddharta, sin Brahmana, ki je željan znanja, zapusti svoj dom in postane saman/asket s svojim prijateljem Govindo z razlogom, da poišče razsvetljenje. .Prav takrat so šli skozi njegovo mesto samani na romanju. Bili so suhi, ne stari ne mladi, skoraj nagi.
Ker je bil Govinda Siddhartin zvesti prijatelj, ga ni mogel pustiti na cedilu. Ko je Siddharta povedal očetu, da želi zapustiti dom, mu ta tega ni dovolil niti pod razno. Siddharta je celo noč, nepremično stal zunaj in ko je oče to videl in mu pogledal v oči, je spoznal, da ga je sin že zdavnaj zapustil in mu dovolil iti. Na svojem samanskem romanju je Siddharta svoje oblačilo ponudil revnemu brahmanu, sam pa je obdržal le ogrinjalo za intimne predele. Jedel je le enkrat na dan, nikoli kuhanega. Postil se je 15 dni, nato 18 in meso mu je izginilo z lic. Kadar je srečal kakšnega človeka, je povesil pogled, ker nihče in nič ni bilo vredno njegovega pogleda, vse je lagalo, vse je zaslepljevalo s srečo, lepoto. Stal je na vročem soncu, dokler ni več čutil vročine, stal na dežju, dokler ni več čutil mraza, sedel je v trnju in kri mu je tekla iz ran, toda zdržal je, dokler se kri ni več cedila. Učil se je zadrževati dih, dih opuščati, učil se je umirjati bitje srca. Učil se je samanske meditacije, se v njej uril.
Nekega dne je prišla do samanov govorica, da v bližnji vasi uči Buda. Z Govindo sta želela slišati ta moder nauk, vendar jima starešina ni dovolil. Siddharta je ujel njegov pogled, mu prevzel dušo in ga prisilil, da se mu ukloni. Kar se je naučil pri samanih, je uporabil. Še isti dan sta s prijateljem odšla. V mestu Savathi sta res lahko slišala učiti Budo. Le-ta je bil vzravnan mož v rumenem ogrinjalu. Njegov obraz ni bil ne vesel ne žalosten. Siddharta ga je opazoval in ugotovil, da vsak del njegovega telesa izžareva mir.
Po Budovem večernem nauku je Govinda prosil za sprejem v skupnost Budovih učencev in bil je sprejet. Siddharta pa tega ni storil. Veliko sta si povedala, veliko solz je bilo pretočenih. Nato se je njuna pot ločila. Ko je Siddharta odšel, je ugotovil, da se je vse spremenilo. Sedaj ni več pripadal nikomur, bil je svoboden, čeravno sam. Rekel si je, da ne bo več začenjal svojega življenja z Atmanom, da se bo učil sam, da bo spoznal sam sebe.
Učil se je vsak dan. Spoznaval je naravo s takšne strani kot še nikoli. Neke noči je prišel do reke in ker se je že mračilo, mu je brodnik ponudil svojo kočo, da bi v njej prespal. Naslednje jutro je brodnik prepeljal Siddharto čez reko, ker pa ni imel denarja, mu je brodnik rekel, da mu bo plačal drugič, ker ve, da se bo vrnil. Nadaljeval je pot po neki vasi in nato videl, kako nekaj služabnikov nosi gospodarico Kamalo. Siddharta se je v njo takoj zaljubil. Pri njej se je začel učiti, prosil jo je, da ga uči ljubezni. Tudi ona se je zaljubila v njega, ampak on je bil reven, zato ga je poslala k trgovcu Kamasvamiju in tam je dobil službo. Ker je Siddharta znal misliti in znal z ljudmi, je postal prijatelj s šefom, postal je bogat, imel svojo hišo, služinčad in čez nekaj časa se je že kosal s Kamasvamijem. K njemu so ljudje hodili po nasvete, naučil se je obvladovati ljudi, znal je z denarjem, nosil je lepe obleke. Postal je zavidljiv, len, začel je kockati, vse, kar je vedno preziral, je imel zdaj v sebi. Postal je "človek otrok", kakor jih je sam imenoval. Ko je šel neke noči spat, je sanjal ptiča, ki ga je imela Kamal. Ptič je umrl in vrgel ga je skoz okno in takrat se je počutil kot, da je zavrgel vse dobro, kar je kdaj imel v sebi. Ko se je zbudil, je šel v park in ko je zaslišal v sebi glas "naprej, poklican si!", je zapustil vse in se ni nikoli več vrnil.
Kamala ga nikoli ni več iskala, saj je njegov odhod tudi pričakovala. Nekega dne pa je ugotovila, da je noseča. Siddharta je obupan hodil po gozdu, željan smrti. Prispel je do reke, čez katero ga je nekoč peljal prijazni brodnik. Gledal je reko in ko se je hotel vanjo vreči, da bi utonil, je zaslišal v sebi besedo vseh besed: "Om". Takoj je izbrisal misli na samomor in nato zaspal trdno kot še nikoli. Ko se je čez nekaj časa zbudil, je ob sebi zagledal meniha, v katerem je prepoznal prijatelja Govindo. Nekaj časa sta se pogovarjala in Siddharta je Govindi razložil, kaj se mu je zgodilo, nato pa je Govinda odšel. Siddharta je hodil vzdolž reke in prispel do čolna, v katerem ga je že čakal brodnik, ki Siddharte sprva ni prepoznal, nato pa ga je sprejel kot svojega učenca. Tako je Siddharta ostal v brodnikovi koči in se od njega ter od reke učil, vsak večer pa je brodniku pripovedoval svojo življenjsko zgodbo.
Leta so minevala in nekega dne je prišla množica menihov, ki je hotela čez reko, da bi še zadnjič videla Budo, ki je bolan in bo kmalu prešel v odrešenje. Tako je nekega dne prišla tudi Kamala z malim Siddhartovim sinom. Hodila sta proti reki in sin je hotel počivati. Usedla sta se na tla in kar naenkrat je Kamalo pičila majhna črna kača. Hitro sta stekla do ljudi, toda Kamala se je zgrudila. Mali Siddharta pa je vpil na pomoč. Slišal ga je brodar in ju hitro odpeljal do svoje koče. Siddharta je Kamalo takoj prepoznal. Kamali sta dala zdravilo in ko se je ta zavedla, je povedala Siddharti, da je to njen sin in umrla. Sin se je očetu izmikal, bil je nesramen in kmalu je Siddharta ugotovil, da je mali razvajen, vajen živeti na visoki nogi. Sin je nekega dne pobegnil s čolnom v mesto, Siddharta ga je iskal, nato pa zaspal ob mislih na to, kaj vse je v njem doživel. Zbudil ga je brodnik. Skupaj sta se vrnila do reke in nihče ni več omenjal tega dogodka. Večkrat je Siddharta popeljal čez reko ljudi z otroki in takrat se je spomnil na svojega sina. Siddharta je spet iskal sina. Spomnil se je svojega odhoda, ko je očeta prisilil, da mu dovoli oditi. Spraševal se je, če je njegov oče tudi tako trpel. Rekel si je: "Vse se vrača". Siddharta se je žalosten vrnil nazaj h koči. O vsem tem je pripovedoval brodniku, ki ga je poslal k reki. Rekel je, da mu bo reka pokazala vse, kar želi. In res, videl je vse svoje življenje, osebe, ki jih ima rad. Spoznal je, kaj mu želi brodnik s tem pokazati. Poslovila sta se in brodnik je odšel za vedno.
Siddharta je ostal sam pri reki in nekega dne je Govinda slišal, da pri reki živi starec, ki naj bi bil modrijan. Govinda je šel k njemu. Opazil je, da je to Siddharta in da izgleda zelo drugače, izžareva mir, spokojnost. Vprašal ga je, če ima kakšen nauk, če se ravna po njem. Siddharta je odgovoril: "Znanje je mogoče razložiti, modrosti pa ne." Že je Govinda mislil oditi, pa mu je Siddharta rekel, naj ga poljubi na čelo. Ko je to storil, so se mu pred očmi pokazale raznovrstne podobe ljudi. Govinda ni vedel, kaj naj si misli, ko pa je pogledal Siddharto, kako se smehlja, je videl, da se tako smehljajo Popolni. Globoko se mu je priklonil, smehljanje pa ga je spominjalo na vse, kar je kdajkoli ljubil.

Osebno mnenje: Knjiga mi je bila najboljša od vseh, ki sem jih kadarkoli prebral. Res je, da jih nisem prebral veliko, ampak po mojem jih bom moral še veliko, da bom našel kakšno, ki mi bo bolj zanimiva od te, ki bo mi dala toliko misliti. Menim, da bi jo moral prebrati vsak, tudi odrasli. Najbolj mi je všeč del knjige "Brodnik", ko se vrne k brodniku, ki se mi zdi filozof in zelo moder človek in se začneta pogovarjati o življenju in ga brodnik uči.

Gregor Vrhunc, 2. b