… Pavel je še dolgo stal ob grobu, strmel v daljavo in si ni mogel izbrisati podobe bolne, izčrpane in ponižane Ančke. Sledile so neprespane noči, ko se je spominjal dogodkov, ki jih je preživel v družbi v Grobljah in obujal spomine na prijetne in vznemirljive urice z Ančko. Čedalje bolj se je zavedal, da je on glavni krivec za Ančkino tragično usodo. Obžaloval je, da se z njo ni poročil, saj pozneje tudi ni našel primernega dekleta, ki bi mu bilo za ženo. Pavel ni našel miru, imel je občutek, da se mora vrniti v Groblje. Tam je slišal govorice, da je Ančka imela mlajšo polsestro, Marijo. Hotel se je prepričati, če je to res in je šel vprašat župnika, ki je potrdil govorice in mu povedal, kje živi Marija in tudi to, da je vdova. Pavel se je odločil, da jo obišče.
Najel je voz in je po nekaj urah vožnje prispel do lepe, urejene, samotne kmetije. Postavna, črnolasa ženska je na vrtu zalivala rože. Bila je Marija. Pavel se ji je približal, jo pozdravil in se predstavil. Povedal ji je, da je poznal njeno polsestro, Ančko in da je pred kratkim umrla zaradi tifusa in tudi to, kjer je pokopana. Marijo je pretresla žalostna novica. Rekla je, da je šele pred nekaj leti zvedela, da ima polsestro in jo je hotela poiskati. Povabila je Pavla v hišo in mu je ponudila malico in vino. Povedala mu je, da je tudi njen mož umrl za tifusom in je ostala sama s tremi majhnimi otroci. Tedaj sta pritekla v sobo petletni in štiriletni deček s polnimi žepi slive. Malo pozneje pa se je zaslišal jok devetletne deklice, ki se je pravkar prebudila v sosednji sobi. Marija je poskrbela za hčerkico, potem pa je pripovedovala gostu o kmetiji in o družini. Pavel jo je pozorno poslušal in ni mogel premakniti svojega pogleda z Marijinega bledega obraza in črnih oči, ki so ga spominjale na Ančko. Marija je bila gostoljubna in rekla Pavlu, naj pri njih ostane še nekaj dni, da se odpočije pred dolgo potjo.
Pavel se je dobro počutil na kmetiji. Čutil je sproščenost in olajšanje. Sprehajal se je po bližnjem gradu. Fantoma je pripovedoval o življenju v mestu, onadva pa sta mu pokazala domače živali, ptičja gnezda in igračke.
Zvečer, ko so otroci zaspali, sta Marija in Pavel še dolgo sedela na klopi pred hišo in se pogovarjala, kot da bi se poznala že več let. Privlačnost med njima je bila obojestranska. Marija je v Pavlu videla predvsem očeta svojih otrok. Pavel pa po dolgem času ni čutil več osamljenosti in je občutil toplino in radost družine. Pavel in Marija sta se po enem letu poročila in se je družina preselila v mesto, kjer je bil Pavel sodnik.
Kmalu se jima je rodila hči, kateri sta dala ime Ančka. Pogosto so obiskovali Ančkin grob in položili nanj cvetje.

Cintija Sobočan