Esej o Kitajski

V eseju se bom osredotočil na znanje kitajskega jezika in kako bi to lahko vplivalo na našo prihodnost v obliki migracij, tehnološkega napredka in gospodarskega vpliva z mojega vidika.
"Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš," pravi pregovor. Že od malega nas učijo, da naj se učimo jezikov - in se jih: angleščino, nemščino, španščino, francoščino, sedaj je na vidiku kitajščina.
Znanje jezikov odpira v življenje mnoga vrata. Tako nam je dana možnost, da ne spoznamo samo sveta, ampak ga lahko tudi podoživimo. V čem vidim smisel učenja kitajščine?
Kitajska še iz antičnih časov velja za eno najrazvitejših, predvsem na področju medicine. Kot vemo, velja kitajska medicina za ena najbolj človeku prijaznih in vedno več ljudi se zdravi z njeno pomočjo. Tako pri nas narašča število kitajskih zdravnikov oziroma se vedno več naših zdravnikov šola na Kitajskem.
Kitajščina postaja vse bolj pomembna, predvsem z gospodarskim vzponom Kitajske.
Ponekod v Ameriki in Angliji jo v šolah že uvrščajo med obvezne šolske predmete.
Čemu - se vprašamo - in ali je to dobro, kar je tudi slaba stran učenja tega jezika. Zaradi medkulturnega dialoga? Glede tega je bilo narejeno že veliko, tako da mi tu ne moremo kaj več narediti razen, da spoštujemo drugo kulturo. Če vzamemo npr. nas mlade, se mi v zelo malem številu ali pa skoraj ne srečujemo s kitajsko kulturo oz. z mladimi iz Kitajske, tako da mi sami k temu tudi z znanjem kitajščine ne bi mogli veliko prispevati. S prevelikim poudarjanjem pomena kitajščine bi lahko dosegli celo nasprotno. Jezik je v bistvu tista stvar, ki določeno kulturo najbolj zaznamuje ali jo predstavlja in širi. In če pogledamo na stvar z vidika dijaka/učenca bi bilo za njega učenje kitajščine poleg dveh obveznih tujih jezikov lahko preveč utrujajoče in bi jo že samo zaradi tega zasovražil. Že tako vsi vemo, da je kitajščina najtežji jezik na svetu in bi lahko bil ta proces učenja predolg, pa tudi večina naših učencev je realno gledano v svojem življenju ne bi rabila. Z obveznim učenjem kitajščine bi se znanje tega jezika lahko tako povečalo, da bi se s tem zmanjšal vpliv ostalih kultur in jezikov. Kitajščina in kitajska kultura pa bi začela prevladovati na svetu, kar bi pa popolnoma porušilo kulturni dialog, druge kulture bi lahko zelo izgubile svoj pomen, za katerega si EU še tako prizadeva. Seveda je znanje jezika samo po sebi dobra stvar, pa tudi širi obzorja in razumevanje drugih kultur, kar pa posledično vpliva na večje razumevanje med ljudmi.

Druga stvar so migracije. Z znanjem jezika so možnosti za migriranje vedno večje.
Problem, ki lahko pri tem nastane, je veliko narodnostno mešanje med ljudmi.
Če primerjamo razmerje med kitajsko populacijo in populacijo vseh ostalih, lahko vidimo, da ta bistveno prevladuje. Če bi se vsi začeli med seboj "mešati", bi to lahko pomenilo bistveno prevlado Kitajcev, s tem pa bi lahko bistveno zmanjšali število drugih populacij, kar bi uničilo rasno raznovrstnost med ljudmi, med drugim tudi Slovencev. Predstavljajte si, da Slovenci začnemo množično migrirati na Kitajsko, oni pa k nam. Začelo se bo vedno večje mešanje prebivalstva, kar ne bo povzročilo samo nastanek nove vrste mešancev, ampak tudi bistveno zmanjševanje slovenske populacije. S tem bi lahko prišli na rob izumrtja. To vedno večje priseljevanje Kitajcev se že dogaja. Že danes obstaja v naši mali Sloveniji 20 kitajskih kulturnih društev, koliko jih šele v drugih, veliko večjih in gospodarsko razvitih državah. Med drugim je bila narejena študija, ki je pokazala, da ena kitajska restavracija letno povprečno zaposli okoli 40 delavcev iz Kitajske. Seveda vsi niso zaposleni sočasno, ampak samo začasno. Ves ta čas, ko so in ko niso zaposleni, pa seveda prebivajo v Sloveniji in se čez čas tu tudi ustalijo. Ker pa v Evropi nimamo davka na več kot enega otroka, se lahko tukaj prosto razmnožujejo in tako čez čas njihovo število zelo naraste. Migracije bi nam sicer v veliko pogledih tudi pomagale, saj bi si lahko izmenjali veliko različnih znanj, pri tem pa bi se oboji lahko bolje razvili in tako poskrbeli za višji življenjski standard, a le če bi vse ostalo v normalnem razmerju.

Tretja stvar, ki bi jo še rad omenil, je gospodarski položaj in vpliv Kitajske.
Ker ima Kitajska eno milijardo prebivalstva, je tako posledično ustvarila poceni delovno silo, zaradi česar je še posebej zanimiva in s tem privlači tuje vlagatelje. Posledica vedno večjih vlaganj na Kitajsko je tudi vedno večje in močnejše gospodarsko povezovanje.
Z vedno močnejšim gospodarskim povezovanjem pa je posledično tudi vedno večje kulturno povezovanje. S poceni delovno silo se tudi cene produktov drastično nižajo, to pa posledično pomeni tudi vedno večjo konkurenco, tako da postajajo naša in kitajska podjetja med seboj vedno bolj odvisna in so tako vedno bolj prisiljena v sodelovanje. Z vlaganji na Kitajsko pa prihaja tudi do vedno večje izmenjave tehnologij in znanja, kar pa je za naš in njihov razvoj še kako pomembno.
Evropejci smo tako, na primer, bolj razviti v avtomobilski industriji in prehrambeni industriji, medtem ko so Kitajci bolj razviti v visoko-tehnološki industriji, računalniški industriji in telekomunikacijskih znanjih. V prihodnosti se bomo bolj in bolj srečevali s pomanjkanjem hrane in nahraniti eno milijardo ljudi ni lahka naloga. V ta namen Kitajci že razvijajo nove tehnologije za boljšo pridelavo hrane, hrane, ki bila sposobna bolje obroditi tudi v bolj ekstremnih razmerah. Še ena tehnologija, ki pa je za nas najbolj zanimiva, pa je osvajanje vesolja. Kitajska kot velesila daje vedno večji poudarek na vlaganjih v vojaško in astronavtično/vesoljsko industrijo. Na področju vesoljske industrije so z napredkom že tako daleč, da si lahko v prihodnjih letih obetajo samostojno potovanje po vesolju. Ta njihova pridobljena znanja ali pa kak dodaten astronavt, pa bi Evropski vesoljski agenciji lahko prišla še kako prav. In da vse to lahko uresničimo, se pa seveda moramo učiti kitajščine.
Problemi, ki pri tem gospodarskem povezovanju nastajajo, pa so lahko tudi zelo moteči za naš skupen razvoj. Prej sem seveda omenil, da je Kitajska za vlagatelje zelo privlačna, predvsem zaradi zelo poceni delovne sile. Poceni delovna sila pa seveda ne nastane zlahka, ampak samo tako, da se delovni pogoji spustijo na še zmožno raven, pri tem se delavce priganja do konca, delajo v neživljenjskih delovnih pogoji, veliko je med njimi tudi otrok. In s tem seveda Kitajska zelo krši človekove pravice. Na nek način dobesedno prodaja svoje ljudi, samo zato, da bi imela čim večjo gospodarsko rast in čim večji dobiček. Seveda od tega delavci nimajo nič, saj z njimi država ravna kot z orodjem.
Vso to veliko povečanje gospodarstva pa zelo negativno vpliva tudi na okolje.
Kitajska je še vedno ena od redkih držav, ki ni podpisala Kjotskega protokola in tako je ena največjih onesnaževalk na svetu. Koncentracija CO2 je v kitajskih mestih postala nevzdržna. Kitajske tovarne v zrak spuščajo enormne količine CO2, s tem pa onesnažujejo podtalnico, ki je še kako pomembna za naše preživetje, tako pa se še širijo bolezni

Brez demokracije ni napredka in prave demokracije Kitajska še vedno ne pozna, čeprav sicer trdi da jo ima, a se njena ravnanja s to izjavo prav nič ne skladajo. Leta 2009 je med drugimi dala za enajst let zapreti nedavnega Nobelovega nagrajenca Liu Xiaoba, ki se je že več kot dvajset let zavzemal za demokracijo na Kitajskem. Zaradi zelo poceni delovne sile in poceni tekstilnih izdelkov je že pred leti zavzela večji del tega trga, s tem je ustvarila velike dobičke, druge države pa so začele postajati dolžnice, saj so več uvažale kot izvažale. Tako je Kitajska postala največja posojilodajalka na svetu in druge države so od nje postale odvisne.
Selitev proizvodnje na Kitajsko še kako vpliva tudi na nas. Kitajci s svojim neokolonialnim pristopom ogrožajo našo kulturno dediščino. Z uvedbo kitajskega jezika na naše šole, bi mi znanje seveda večinoma uporabili v gospodarske namene, kar bi lahko Kitajci uporabili kot povečanje trga dela pri njih, s tem pa bi se trg pri nas zmanjšal.
Npr.: vedno več slovenskih proizvodov je narejenih na Kitajskem, kar nam jemlje delo, produkt izgubi na vrednosti tako cenovno kot tudi mentalno, saj bi z upadom proizvodnje pri nas lahko izgubil zanimanje za ta produkt pri nas samih, rokodelska in domača obrt bi propadla, s tem propada tudi rokodelsko znanje. Jemljejo nam tudi lažja dela, ki bi jih sicer lahko opravili "manj" sposobni ljudje. Če pa človek nima dela, postane na nek način nepotreben.

Poudaril bi rad še en primer neokolonialnega obnašanja. Kitajska je že pred leti začela na veliko vlagati v afriške države. A sami Afričani od tega nimajo prav nič, saj so vso infrastrukturo gradili kitajski delavci, vsi zgrajeni objekti vključno z državnimi cestami pa bodo v kitajski lasti, dokler dolg ne bo poplačan. Med drugim je Kitajska svoje ljudstvo začela spodbujati k preseljevanju v Afriko, češ da na Kitajskem ni več prostora za še več prebivalcev. Tako si Kitajska dobesedno počasi podreja svet.

Arjan Mejaš