Sredi temnega dneva pogledam skozi okno,
vidim dež ,vse mokro in trohno.
Takrat zazrem se vase,
pomislim na tiste tople čase,
ko bila so prašna pota,
40 stopinj, kratka majica, kratke hlače, le dolga pota,
brez skrbi zaradi šole, ni mučilo te znanje,
ampak le, kako dolgo bodo trajale tvoje sanje.

In glej, spet zbudim se v realnost,
zaslišim glas iz tujega časa v sedanjost,
kot Hadik brez moči,
okoli njega šest tisoč glav,
šest tisoč teles ,
še več rok in nog,
ampak on brez skrbi oddirja v boj,
pade pod turški stroj,
kakor jajce iz gnezda na beton.
Seveda vem, takrat padlo veliko je kron,
ampak če šli boste drugam, iskat večjo kvoto,
našli boste le beton, sredi njega pa sramoto.

Ostala vas bo le peščica,
in še polovico bo mučila krivica,
poslušali boste vprašanja,
kaj smo počeli,
kaj smo storili,
kaj rekli in koga krivili.

Takrat ostane ti le še svinec v glavo.
Ne glejte na to kot na predstavo,
ker glave bodo padale kot za stavo.

Ko pomislim na to, kaj se bo zgodilo -
vsi bodo kradli,
vsi jemali,
vsi nosili ven,
a prispevka ne bodo dali.

Vsi pravijo, da jutri se bo zgodilo,
ne vemo, kaj se bo zgodilo,
a vemo, da jih bo ugonobilo.

Uroš Gelt, 1. d