IZ TELESA V NEBESA

Kruta leta, tla do skal načeta,
drevesa vsa črna, na tla pripeta,
samo nekaj rok je ostalo,
ampak še v teh je bareta.

Cev uprta v glavo,
ne tujo, ampak lastno,
prst sproži petelina in odide v pozabo.

Truplo leži na tleh,
duša zdaj hodi po mračnih poteh,
ker smisla ni našlo v obdobju črnih vojnih let.

Samo zvok razglašenega klavirja
spominja na lepo, mirno življenje,
katero poznalo ni besede trpljenje.

Ob teh besedah včasih človek se zamisli, kaj počne na tem svetu,
saj je večina ljudi z mislimi na drugem planetu,
večina zaslepljenih z vero,
drugi s sanjami v glavi ne vejo, kam grejo.

Uroš Gelt, 1. d