Moje prejšnje življenje v Olorisu

Danes, sploh ne vem, katerega smo, ne vem niti leta, niti dneva. Dovolj mi je to, da živim. Ime mi je Tjaša in stara sem 15 let. Živim skupaj s svojo družino, prijatelji, sosedi.
Moj dan se začne zjutraj, ko vzhaja sonce. Takrat vstanem in se pripravim na nov dan. Po skromnem zajtrku se napotim na polje. Tam se srečam s prijatelji. Vsi smo polni energije. Skupaj z odraslimi bomo nakrmili naše živali, kasneje pa bom šla z mamo nabirat sadeže. V tem zelo uživam, saj izvem veliko novega o teh sadežih in sem v naravi. Tam bodo tudi vse moje prijateljice in tudi one bodo pomagale svojim mamam. Ko se bomo vrnile, bomo imeli kosilo, ki ga bomo pripravili skupaj. Po kosilu bom počivala ali pa se bom družila s prijateljicami. Včeraj sem slišala, da danes pride na obisk naš poglavar. To je prijazen stari mož, ki nam vedno pove kaj novega. Še preden pa bo prišel, moramo vse pospraviti.
Moj oče se je zjutraj odpravil na pot do sosednje vasi. Zvečer se bo vrnil. Takrat, ko bo prišel poglavar. Oče naj bi nam uradno sporočil nekaj novega. Mi to novico že poznamo. Že pred časom so nam povedali, da živimo v Olorisu. To je bila za nas najlepša novica do sedaj. Rada živim v Olorisu saj je ta kraj preprost in čudovit. Ko se zvečeri, moramo otroci v posteljo. Kot pravijo naši vrači, bo jutri deževalo, in za nas to pomeni, da lahko čez dan ostanemo v postelji. Pozno popoldne bodo prišla k nam na obisk dekleta iz sosednjih koč. Mislim, da ne bom ostala dolgo pokonci, san imamo naslednji dan košnjo trave, za to pa moramo biti spočiti in pripravljeni.

Tjaša Stanko