Moje prejšnje življenje v Olorisu

Nekoč, ko še ni bilo tovarn, računalnikov in avtomobilov, je obstajala majhna vas z imenom Oloris. Tam smo prebivali: jaz, moja mama, oče in še ostali sovaščani. Življenje je bilo v tistem času kar zanimivo. Iz dneva v dan smo izumljali različne predmete. Vse smo izdelali ročno. Tako nam nikoli ni bilo dolgčas.

Nekega jutra, ko sem se prebujal v svoji hišici, ki sem jo napravil sam, sem zagledaš očeta, ki je kopal globoko luknjo. Oblekel sem si obleko, katera je bila večinoma iz živalske kože in se sprehodil do njega: "Dobro jutro oče !" "Kaj je to?" sem s prstom pokazal proti luknji. Oče je zajel zrak in dejal: "Veš, nameravam izkopati globoko luknjo, da bi tja pritekala voda, ko bi nam nadnaravne sile poslale dež. In to luknjo bi poimenoval vodnjak. Nekaj časa sem ga še opazoval, nato pa sem se vrnil v hišo.
Tam sem zakuril v majhni peči, ki jo je že izdelal moj pradedek. Kar prijetno je bilo ob njej sedeti ob vremenskih razmerah ko je zeblo še mamute.
Zelo rad sem opazoval, kako se je plamen poigraval z drevesi. Mama mi je povedala, da so ogenj odkrili neki ljudje, ki so bili še bolj kosmati od nas.
Z ostalimi otroki smo se znali zbrati na velikem polju ter se igrali različne igre. Ena izmed teh iger se je imenovala "Mamut ali zajec". Pri tej igri bil zmagovalec tisti, ki je napravil najboljše orožje. Torej, če si imel boljše orožje, si lahko ulovil mamuta, če pa si imel slabše orožje, si zmogel le z zajcem. Res, da pri nas mamutov več ni bilo, vendar so o njih vedno pripovedovali starejši.

Obdelovali smo tudi kovine, ki jih je nedolgo tega k nam za vzorec prinesel nek suh starec z vzhoda. Najprej smo samo strmeli vanje, vendar smo pozneje spoznali, da je veliko bolj uporaben kot kamen ali glina.
Proti večeru sem imel še samo eno nalogo za opravit. Rabil sem pognat živino v hlev.
In ko je to bilo opravljeno, smo se cela družina zbrali in zmolili par molitev pri majhnem kipcu, za katerega je moj oče menil, da je več kot le kipec. In tako sem se ulegel v leseno posteljo polno prijetnega sena, da se spočijem za nov dan.

Patrik Adorjan, 1. b