Naravna selekcija v sodobni družbi

Bil je neki četrtek, dan, ko je moja sestrična praznovala svoj rojstni dan. Odločila sem se, da jo presenetim in jo obiščem na njenem stanovanju. Praznih rok je nisem mogla obiskati, zato sem šla po nakupih. Nisem imela dosti časa, tako sem zavila v prvi nakupovalni center, ki mi je prekrižal pot.
Vstopila sem v dvigalo in izbrala nadstropje. V dvigalu je bila že manjša skupina ljudi, verjetno so se med seboj dobro poznali, saj so na veliko razglabljali o selekciji v sodobni družbi.

Ker sem radoveden človek, sem prisluhnila njihovemu pogovoru. Besede, ki so jih požirala moja ušesa, so me vrgle s tira. Te besede so zapustile usta tistega gospoda, ki je stal tik za mano: "Posledice "neselekcije" so že vidne. Sodobna družba podpira in celo proizvaja šibke." Kako lahko za nekoga, ki ga ne poznaš, praviš, da je šibek? Če kdo izgubi roko ali nogo je ta v očeh družbe nekvaliteten? Kako lahko vemo, da v sebi ne skriva talente, ki jih lahko izživi tudi brez rok ali nog? Prejšnji teden smo na domači naslov dobili razglednico. Bila je res lepa, krasila jo je čudovita slika narave. Ko sem jo obrnila in prebrala vsebino, ki je bila napisana na njej, sem ugotovila, da jo je naslikal moj stari znanec. Res je, da nima rok, vendar pa ima nekaj, česar ljudje v prej omenjenem dvigalu nimajo - in to so vrednote. Ko sem imela kakšne težave, mi je vedno dal nasvet, pripovedoval mi je o svojih vzponih in padcih, iz katerih sem se veliko naučila. Nikoli ni jamral, ravno nasprotno, mi smo tarnali, on nas je bodril. Vedno sem se spraševala, kako je lahko tak optimist, šele zdaj sem dojela, da se je že dolgo tega sprejel takšnega, kot je. Naša odločitev pa je, če ga sprejmemo v svoj krog ali ne. Jaz sem ga sprejela in lahko rečem, da sem tako postala bogatejša. Bogatejša z nasveti, ki so mi v življenju velikokrat prišli prav.

So šibki tisti, ki stojijo na robu družbe? Ja, mogoče so, vendar namesto tega, da sodimo o tem , bi morali ukrepati proti temu, da bi bilo takih primerov čim manj. Da bi težave sploh lahko odpravili, se moramo najprej vprašati, zakaj sploh pristanejo na robu družbe. So krivi spori v družini? Želja po zaslužku? Morda to, da so jih porinili na stranski tir? Slaba družba? Se po kom zgledujejo? Vse se najprej začne z neko odrinjenostjo, saj če imaš družino, prijatelje, kolege ne boš segel po slabšem življenju. Ko ljudje nimajo več nikogar, mislijo, da bodo postali srečnejši, če bodo imeli dosti denarja. Lahko, da se kdo k nekomu vrne, vendar to ne zaradi tega, ker bi želel postati spet njegov prijatelj, temveč ker je vrgel oči na njegov dobiček. Ko to oseba s premoženjem spozna, je že prepozno. Tako ostane zopet brez prijateljev pa tudi brez prebite pare. To pa pelje v depresijo, do samomorov, rezanja žil in še bi lahko naštevali.
So torej depresivni ljudje, samomorilci in tisti, ki si režejo žile, šibki? Depresiven je lahko vsak človek, ne glede na to, kakšen družbeni položaj ima. Nekdo ima družino, ki ga podpira, prijatelje, dobro službo, pa je kljub temu lahko depresiven. Vzroki so različni. Neuspehi, razočaranje v ljubezni ali nad življenjem samim. Če bi jim nudili pravo pomoč, bi se tudi oni lažje spopadli sami s sabo. In tisti, ki v sebi še skriva kanček veselja do življenja, bo to pomoč sprejel. Mogoče ne takrat, ko mu jo bomo ponudili prvič ali drugič, v tretje pa bomo morda že dosegli kakšen rezultat. Ko se pogovarjamo s takšno osebo, se moramo obnašati, kot da se le-ta ni bi nič spremenila. Pogovarjajmo se torej čisto normalno, kot z drugimi ljudmi. Mogoče lahko v pogovor vnesemo malo optimizma, čemu pa se moramo na daleč izogibati, je pesimizem. Če bodo videli naš optimističen pogled na svet, bodo tudi oni razmislili in bodo spremenili svoj pogled. Ne smemo jih pa zapirati v kakšne ustanove, saj bo reakcija na takšno dejanje za sabo povlekla maščevanje. Njihova rana se bo še bolj povečala in mislili bodo, da smo se obrnili proti njim. Ne bodo razumeli, zakaj smo to storili. Velikokrat se zgodi, da se ljudem, ki jih zaprejo v ustanove za zdravljenje, stanje ne izboljša. Ne samo, da se ne izboljša, poslabša se in s tem jim odvzamemo še zadnje možnosti, da ozdravijo. Če jim bomo nudili pomoč, bo narava že opravila svoje. Dovolj močni se bodo spopadli z težavami, ki so stojijo pred njimi in jih tudi premagali, med šibkimi bo pa mati narava naredila selekcijo.

"Evtanazijo bi morali nemudoma odobriti vsakemu, ki bi zanjo zaprosil. Humana usmrtitev bi morala postati javna dobrina in zanjo bi se lahko vsak prostovoljno odločil. Na ta način bi osrečili veliko, če ne ogromno, ljudi." Sem prav slišala? Halo, naj mi kdo pomaga iz te zmešnjave! V sebi sem klicala na pomoč. Ves čas sem strmela predse, se delala, kot da ničesar ne slišim, in komaj čakala, da se dvigalo pripelje do nadstropja, ki sem ga izbrala. Postalo me je strah. Bala sem se, da mi bodo storili kaj žalega in seveda tega, da njihova razmišljanja sprejmejo tudi drugi ljudje.

Usmrtitve? Nimam besed. Vsak bi se lahko sam odločil, če bo živel ali ne? Ravno prej sem pisala o tem, kako je takim ljudem treba pomagati, zdaj pa bi jim še pomudili možnost, da konča njihovo življenje kdo drug.

Veliko ljudi je strah pred smrtjo, zato raje vztrajajo in živijo dalje. Lahko rečem, da si ne upajo kar tako ugasniti svojega življenja. Vendar, če bi dobili ponudbo, da jim bo pri tem kdo drug pomagal, bi se verjetno več ljudi odločilo za smrt. Bolelo bo, trpel bom, si pravijo. Vendar v tej ponudbi ni niti trpljenja niti bolečin. Kdo se pa ne bi odločil za to, če je o tem celo sam razmišljal. Mogoče so včasih bolečine res hude in se moramo z njimi spopasti, ampak ko bodo minile, bomo toliko bolj veseli, da smo jih premagali. Bolniki, ki jim ni pomoči. Kako lahko vemo, da jim ni pomoči? Bi vi, če bi vaš sorodnik ležal na bolniški postelji, privolili v to, da mu odvzamejo možnost za preživetje? Jaz gotovo ne bi bila sposobna storiti česa takega. Bolniki, ki so v globoki komi, jim bomo vzeli življenje? Kako lahko vemo, da se kateri ne bo prebudil. Veliko bi jih reklo, saj so kot sobne rastline. Ne, niso, če ti oseba veliko pomeni, boš ostal poleg nje in jo boš spodbujal. Čeprav ne veš, če te sliši ali ne. Čutil boš njeno navzočnost, si lahko ob njej in upaš, da bo še kdaj s tabo spregovorila. Vendar če ji bodo odvzeli življenje, še preden bi ji sploh dali možnosti za boj, tega upanja več ne bo. In spet smo tam, pri depresiji. Bosta mama ali oče lahko sprejela sinovo ali hčerino smrt? In kdo bo prevzel odgovornosti za ljudi, ki jim bo odvzeta luč sveta? Bodo to zdravniki? Ali bodo posebej za to usposobljeni ljudje? In oni, kako bodo nosili takšno breme? Se bodo na koncu zlomili? Ta vprašanja si moramo postaviti preden začnemo razmišljati o takšnih stvareh.
Šele takrat izveš, če si se pravilno odločil, ko narediš korak naprej. Odločaš se lahko med tem, če boš zavil na levo ali desno. Odločitev je težka. Kdor se odloči za smrt, nikoli ne bo izvedel, ali je njegova odločitev bila pravilna ali ne.

Tudi jaz sem bila enkrat v podobni situaciji. Ni šlo za vprašanje življenja ali smrti, vendar je pa bila kljub temu težka odločitev. Šok. Znašla sem se v situaciji, ki je nikoli nisem pričakovala. Bila sem izgubljena, razočarana, jezna in to občutenje bi se lahko še stopnjevalo. Prišla sem domov in starši so takoj opazili, da z mano nekaj ni v redu. Težko sem jim povedala, kaj je narobe. Tolažili so me: "Saj bo dobro, boš videla!" te besede mi takrat niso čisto nič pomagale. Hotela sem se zapreti v svojo sobo in se zjokati, saj sem mislila, da bo to blažilo moje bolečine. Vendar ni pomagalo. Čez nekaj časa je v sobo stopila mama in mi rekla, da me kliče teta. Živi v sosednji hiši. Mislila sem, da me kliče zato, ker sem jo nedolgo nazaj nekaj prosila in da mogoče rabi še kakšne dokumente. Izkazalo se je, da je mama povedala tudi teti, kaj se je zgodilo. Bila sem jezna, kako je lahko storila kaj takega. Teta je nekaj čvekala, sploh je nisem želela poslušati, ko sem naenkrat zaslišala to poved: "Kako lahko veš, da tako ne bo dobro?" Ta poved me je malo vrgla s tira. Začela sem razmišljati, nikakor pa se nisem mogla prepričati, da bi sprejela situacijo, ki je bila na listu. "Ne moreš soditi po prvih občutkih!" je spet treščilo ob moje možgane. Lahko, kako ne bi mogla? Sem si ponavljala sama v sebi. Ko sem se vrnila domov, sem se usedla v fotelj in še enkrat razmislila o tem, kar mi je teta povedala. Nisem slišala vsega, kar mi je govorila, vendar mislim, da mi je uspelo izluščiti bistvo. Naslednji dan sem sprejela odločitev, soočila sem se z argumenti, zakaj sem se odločila tako, kot sem se. Več razlogov sem imela, da sem se odločila prav za nasprotno, kot mi je včeraj predlagala teta. Vstopila sem v pisarno in svojo odločitev zaupala tudi delavki, ki je bila v pisarni. Kaj? Nekdo me je prehitel? Kaj bo zdaj? Uslužbenka mi je rekla, da bo poskušala urediti. Rekla je, naj se vrnem kasneje. Šla sem in tudi takrat ni bilo odgovora. Bilo je isto kot prej, kasneje se vrni. Se to splača? Bom srečnejša? Ne! Konec, vdam se! Sem rekla sama pri sebi. Še enkrat sem šla do pisarne, svojo odločitev sem zaupala tudi ženski, ki mi je prej hotela pomagati. Nisem čisto prepričana, če je bila popolnoma zavzeta, vendar me sedaj več ne zanima. Nekaj dni nisem vedela, če sem se pravilno odločila, vendar je čez teden postalo bolje. Minil je mesec in sestavljanka se je sestavila, tudi tisti manjkajoči delček se je našel in zlezel na svoje mesto. Tisti manjkajoči delček sem bila jaz. Odločila sem se pravilno in zdaj, ko sem premagala nekaj ovir, sem spoznala, da sem na dosti boljši poziciji, kot bi bila, če bi se odločila za drugo pot.

"Medicina je na področju genetike zelo napredovala. Zarodki z napakami so za sodobno družbo nesprejemljivi. Sprejemljivi so samo najboljši zarodki, zarodki z nadpovprečno kvaliteto genetskega materiala. Vse ostale zarodke je potrebno nemudoma, brezpogojno uničiti. Par, ki ni sposoben proizvesti takšnega zarodka, mora biti umetno oplojen. Vem, da se sliši "kruto" vendar je to v dobro duše, ki bi se naselila v ta slab, nekvaliteten zarodek in bi imela odlične pogoje za 65-letno zemeljsko trpljenje." Še malo pa bodo začeli govoriti o tem, da bi iz ljudi naredili robote. Kakšne lastnosti mora imeti najboljši zarodek? Po kakšnih kriterijih lahko razdelimo slabe in dobre človeške plodove? Si predstavljate, da ste ginekolog in da morate mlademu paru povedati, da njun zarodek ni kvaliteten? Že tako se redki pari odločijo za dojenčka, kaj bi bilo šele, če bi presojali o tem, kdo je dober in kdo ni. Menim, da človek postane takšen, kot je, glede na to, kakšne vzgoje je deležen. Velik vpliv pa imajo tudi dogodki, ki se nam zgodijo, ljudje, ki nas obdajajo, ter kraj, kjer živimo. Odločitev posameznika je, če bo zarodek obdržal ali bo prišlo do splava. Vendar se nihče ne sme odločati namesto drugega. Kako lahko vemo, da so medicinske metode stoodstotno zanesljive. In kaj če naprava presodi, da je zarodek ničvreden, iz njega pa bi se lahko razvil drugi Albert Einstein? Današnja tehnologija nam na veliko področjih nudi pomoč, na področju rodnosti pa mislim, da zadevo moramo prepustiti naravi.

Če še enkrat preletimo besedilo, bomo opazili, da je na svetu veliko šibkih ljudi. Le kdo bi si upal povedati odstotek? Nihče, saj ne upamo soočiti s podatkom, da je zelo malo ljudi, ki se vsaj enkrat v življenju ne bi zlomili. Vsakega človeka enkrat, dvakrat, trikrat, mnogokrat doleti kaj takega, kar ga prizidane ali vrže ob tla, pa se vseeno mora pobrati, saj ga vlak ne bo počakal. Odpeljal bo dalje, on pa bo ostal tam, čisto sam, v upanju, da še kdaj pripelje mimo kakšna druga lokomotiva.

V dvigalu se je zasvetila številka 10. Moja številka. Končno - sem pomislila. Potem sem se spomnila. Sprejeti moramo odločitve. Jaz sem jo. Obrnila sem se in izrekla le eno poved: "Ne želim težav, samo svetovati vam želim, da še enkrat razmislite o tem, o čemer ste zdaj govorili." Obrnila sem se in odkorakala iz dvigala. Vrata so se zaprla in oni so se odpeljali naprej.

Ko sem opravila z nakupovanjem in šla proti izhodu, je nekdo za mano zaklical. Ozrla sem se in opazila gospo, ki je bila prej z mano v dvigalu. Stopila je do mene in se mi zahvalila za nasvet. "Hvala. Zelo sem ti hvaležna, brez tebe mi nikoli ne bi uspelo izstopiti iz te družbe. Ko sem bila jaz toliko stara kot ti, o ničemer nisem imela svojega mnenja, vedno sem sledila nekomu, ki je bil vpliven. Hvala ti še enkrat." Pokimala sem ji in obe sva odšli v svojo smer.

Patricija Horvat, 1. b-razred, Gimnazija
Dvojezična srednja šola Lendava
Mentorica: mag. Gabriela Zver
NATEČAJ - DARWINOVO LETO