Distorzija je zgodba o življenju najstnikov v Ljubljani, ki jo je napisal Dušan Dim. Roman je izšel leta 2005 pri Cankarjevi založbi. Leta 2006 je za to delo dobil nagrado Večernica.
Po knjigi je posnet tudi film Distorzija.

Kratka vsebina

Glavni junak je Piksi. Med počitnicami v kleti najde bratove kasete in tri dni posluša posnetke rocka, kar mu spremeni življenje. Odloči se, da bo ustanovil svoj punk rock bend. V njem so Piksi (električna kitara), Pejo (bas kitara), Sani (bobni) in Edi (vokal). Najprej so se imenovali Avtsajders, nato pa Ilegalci. Njihov idol pa je Johny Thunders.

Piksi ima očeta, ki ves čas poležava pred televizorjem, in mamo, ki je ves čas v skrbeh. Zagledan je v Suzo, ki pa hodi s pevcem druge skupine. Šele na koncu Piksiju postane jasno, da je njegova prava ljubezen Alma, s katero je imel tudi spolne odnose. Veliko se prepira z Edijem, zato njihov bend nekajkrat razpade in se znova združi. Njihov prvi cilj je bil imeti koncert, kar jim na koncu tudi uspe.

Kaj sploh pomeni beseda DISTORZIJA?

Beseda distorzija pomeni: natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi; izvin: distorzija noge v gležnju.

Nekaj malega o glavni osebi

Glavna oseba je Piksi. Njegovo pravo ime je Dejan. Obiskuje prvi letnik gimnazije. Njegova droga je bila glasba. Muzika ga je zasvojila. Delal je muziko, čeprav je njegov oče menil, da to "sranje" nima nobene zveze z delom. Šola ga ni zanimala.

Moj pogled na celotno zgodbo ter knjigo

Ker sem se udeležila Cankarjevega tekmovanja, sem morala knjigo tudi prebrati. Ko mi je učiteljica prinesla knjigo, sem mislila, da je dolgočasna in še preobsežna se mi je zdela. Za trenutek sem si zaželela, da se Cankarjevega tekmovanja sploh ne bi udeležila. Ker je bilo še dolgo do tekmovanja, knjige nisem začela takoj prebirati. Kot ponavadi, sem se nekega večera zelo dolgočasila in sem zato začela brati knjigo.
Zgodba se mi je zdela že na začetku zanimiva. Všeč so mi zgodbe o najstnikih. Seveda nam je učiteljica že prej povedala na kratko obnovo knjige, ampak se mi ni zdela tako zelo zanimiva. Ko sem jo prebrala sama, sem bila res presenečena nad zgodbo. Napisana je tako dobro, da se z lahkoto vživiš vanjo. Vmes so tudi pojmi, ki jih tisti, ki ne igrajo kitare in se ne spoznajo na njo, ne razumejo. Namreč Piksi je igral na kitaro in se je z lahkoto dalo razbrati, da ima zelo rad kitaro oz. glasbo. Zato je o njej v knjigi tudi dosti govora. Mislim, da bi knjigo morali prebrati tudi starejši, da bi nas, najstnike, še posebej take, kot je Piksi, bolje razumeli.

Laura Kovač, 1. b