Rodil sem se leta 88 pr. n. št . Ko sem prišel na svet, so me meščani hoteli ubiti. Moj oče je bil kralj Zevs I. Ko sem bil star tri leta, so mi ubili očeta in mater. Ostal sem sam, kraljestvo je nasledila moja teta, ki je bila v slabem odnosu z našo družino. Da lahko kdo prevzame prestol, mora imeti osemnajst let. Tako je bila nekaj časa na prestolu moja teta.
Ime mi je Zevs II., ime sem dobil po svojem očetu. Leta so minevala in ko sem napolnil osemnajst let, sem postal kralj mesta. Vsi so me občudovali, bil sem najmlajši kralj do tedaj. Pri enaindvajsetih letih se mi je rodil prvi otrok. Ime je dobil po meni. V državi je nastal velik spor. Prevladovala je gospodarska kriza. Ljudje so bili zelo revni. Tričetrt državljanov je bilo nezaposlenih. Odločil sem se, da bom pomagal vsem ljudem. Iz Aten sem se preselil v Sparto. Tam so bili ljudje v najslabšem stanju. Vsak dan so dobili zastonj hrano za preživetje. Ribarjenje na morju je bilo zelo slabo razvito. Odločil sem se, da bom naredil vsaj dvajset ladij za ribolov. Ribe, ki jih bodo ribiči ulovili, bomo dali revnim ljudem. Vsako leto smo imeli olimpijske igre, kjer sem tekmoval tudi jaz kot kralj. Zmagovalec si je lahko izbral eno izmed žensk, ki so želele biti z zmagovalcem. V naši državi je bilo tudi veliko hudobnih ljudi. Ti so prodajali mamila. Jaz sem bil zelo proti tem ljudem. Zato so izvedli atentat name ob mojem štiridesete, rojstnem dnevu. Prestol je prevzel moj edini sin Zevs III.
Kmalu po moji smrti so ubili še njega. Grški bogovi so se odločili, da v državi ne bo več kralja. S tem so hoteli doseči to, da bodo ljudje enakopravni.

Emanuel Šoš, 1. d