Moje sedanje življenje se precej razlikuje od prejšnjega, namreč prepričan sem, da se je moje življenje dogajalo v prazgodovini, v Orolisu, arheološkem najdišču pri Dolnjem Lakošu pri Lendavi. Včasih malo dvomim, ali niso bile le sanje, ampak če so bile, so bile takšne …
Neke noči sem se zbudil, ves moker in razdražen. Zunaj je sijala luna in psi so lajali kot zmešani. Potreboval sem nekaj sekund, da sem prišel k sebi. Toda, ali nisem bil še pred minuto v nekem drugem svetu? Ulegel sem se v posteljo in kar naenkrat me je potegnilo v neki drugi svet. Izstopil sem, sicer ne vem iz česa, na mehka mokra tla. Pred mano se je razprostiral travnik, na katerem so bile hiše iz lesa podobne kolibam. Nekatere so bile popolnoma zaprte, druge so bile popolnoma ali na pol odprte. V njih so bile nekakšne delavnice ali tržnice, druge so bile kot hlevi. Med njimi je bil osrednji prostor kot nekakšen trg, na katerem so se igrali otroci in hodili starejši. Vsi so bili manjši in bolj umazani. Oblečene so imeli le nekakšne cunje in krila. Vso to malo naselje je okrog in okrog obdajal listnat gozd, ki je imel malo manjša drevesa, vmes pa grmičevje. Tla so bila mokra in blatna, predvsem v gozdu je bilo močvirnato.Verjetno je bila jesen, saj je bilo mrzlo in oblačno, nekateri listi so že popadali z dreves.
Mimo mene je prišla deklica, ki me je ogovorila v nekem čudnem, gjuingglunglanskem jeziku, a sem jo začuda razumel in ona mene, kot da bi govorila slovensko. Vprašal sem jo, kje sem in ona mi ni vedela odgovoriti. Prosil sem jo, naj mi malce razkaže njihovo naselje. Povedala mi je, da v tistih bolj zaprtih hišah spijo, opravila pa opravljajo v tistih bolj odprtih, v delavnicah. Ženske so mesile nekakšno testo in pekle kruh v pečeh ter pekle meso nad ognjem. Moški so izdelovali neko orodje in posode iz gline. Nekateri pa so skrbeli za živali. Vse je potekalo dokaj počasi in vzeli so si čas drug za drugega. Nato me je vprašala, ali bi se šel neko igro s kamenčki. Kot da bi vedel, da moram iti, sem se ji zahvalil za ogled naselja in se poslovil od nje.
Kar naenkrat me je potegnilo iz tega sveta kot po kakšni črvini in zbudil sem se v svoji postelji. Bilo je jutro. Mama me je budila in mi govorila, naj hitro vstanem , saj bom zamudil v šolo in moja sestra bo zamudila in vsi bomo zamudili. Zanimivo. Je pa res drugačen ta svet, kjer vsi hitimo in je čas naš gospodar ter si ne vzamemo skoraj nič časa drug za drugega.

Arjan Mejaš, 1.b