| VESOLJNI POTOP
|
svojo dušo. In svojo pamet. Gotovo se boste vprašali zakaj, pa vam bom razložil. Pred davnimi, davnimi časi, ko je Noe živel in še ni stala njegova barka, je bilo na zemlji tako kot danes. Imela je bogato naravo, tam so živele živali in najbolj razvita vrsta živali: ljudje. Ta vrsta je bila in je postajala vedno bolj pokvarjena. Bili so zlobni, privoščljivi in imeli so vse potenciale, kot jih imamo mi. Vendar je bila tam, za razliko od nas, takšna večina, pri nas na srečo okoli 50% misli normalno (beseda "normalno" je sicer relativna). In takrat je za razliko od danes, ko nam vlada kapital in dobiček, nad ljudmi vladal Bog. In vsak pobožen človek ga je moral pokorno in poslušno upoštevati, saj je bil on njegov " nevidni vladar". In ko je Bog videl in spoznal nekaj slabega, kar kvari človeško dušo, je to zelo hitro in brezbrižno uničil. Vsi so ga morali upoštevati, tudi Noe. V tem se sicer skriva paradoks, saj kako lahko nekdo vlada nad ljudstvom pošteno im modro, če pa je zgrajen po človeški podobi. Saj je takšen kot ljudje. To pomeni, da je bil tudi on malce zloben, kar je razvidno iz tega, da je vse, kar ni bilo po njegovi volji, odstranil. In takrat je Bog stvari na zemlji videl zelo racionalno. Verjetno si je mislil: "Aha, ta planet je rodoviten, samo ljudje so slabi. Dajmo dobre ljudi zbrati (teh je malo), druge pa odstranimo (teh ni škoda), če hočemo v nadaljevanju vzgajati pošteno raso. Rastline bodo zrasle, živali pa vzamemo od vsake vrste nekaj, da bomo ohranili raznovrstnost." Vprašajmo se, ali je to pošteno? Delno. Je pa moralno sporno. In tega se je Noe zavedal, a je kljub temu sledil Bogu in njegovim navodilom, saj ga je Bog izbral, da izgradi barko za vse dobre ljudi in vse vrste živali, in lahko je bil vesel, da ga je. O drugih sploh ni razmišljal. Že tu je zapostavil svojo moralo. In tako je šel in gradil barko. Sam jo je zgradil. Pri gradnji je upošteval vsa fizikalna načela, da bo barka vse zdržala. Vsak dan znova, ko je barka rasla, je dokazoval, kako briljantna bitja znamo biti ljudje in tega se je zavedal. Ko je prišel čas, je zbral ljudi in živali in čakal v barki. In prišel je dež. In prišla je povodenj. In prišle so vesoljne vode. In žal mu je bilo za vse nič krive otroke "slabih" ljudi, ki so zajemali zadnje vdihe, preden jih je zalila voda. Veliko se jih je pokesalo svojih grehov. In Noetu je bilo žal, da je pozabil svojo pamet in razum, saj to ni bilo človeško. In vesel je bil, ko je prišel dan in je golob prinesel oljčno vejico. In bil je nov dan. In lahko je začel znova in prisegel je, da bo v svojih mislih in dejanjih bolj odločen in bo mislil po svoje ter ravnal bolj moralno. Tako je razmišljal tudi Bog. In od takrat je Bog sklenil, da bo bolj moralen. In sklenil je, da več ne bo dvignil roke nad našo vrsto. Vsi se motimo. Tudi Noe in Bog sta se. Čeprav se zgodovina ponavlja, se iz tega lahko vsi nekaj naučimo. Kako smo obenem majhni ter močni in briljantni. Arjan Mejaš, 1. b
|