Vsaka šolska ura se začne s 5-minutnim odmorom in skoraj v vsakem s sošolci, odpremo kako debato, ki se nadaljuje vsaj še 15 minut med uro, čeprav vemo, da motimo pouk ter jezimo profesorje. Vendar, profesorji, ste se kdaj vprašali zakaj!? Vedno pravite, da v vaših časih ni bilo toliko svobodne volje ter pravic. Sošolci, živite v laži ali brez dlak na jeziku!?
Naj začnem lepo po vrsti. Kot 14-letni fant sem prestopil prag srednje šole, bil sem še brez skrbi, videl sem le šolo, nogomet ter glasbo. Z leti se je odgovornost višala in prostega časa je zmanjkovalo. Priznam, preden sem se zavedal, da živim prehitro, "premoderno", sem tudi jaz živel čisto brez življenja, trudil sem se, da bom čim boljši v šoli, da bom napredoval pri nogometu ter da bom vnukom zapustil nekaj dobrih pesmi, na katere bodo ponosni. No ja, pustimo moje sanje zaenkrat pri miru.
Vem, da z napisanim nisem kaj dosti povedal, vendar vztrajajte v branju, bo domača naloga počakala. Ja, počakala, sem si govoril 3 leta srednje šole, kajti ukvarjal sem z vsem, kar ni bilo povezano s šolo. Mogoče ne dobimo prave motivacije v šoli ali nas pa sistem odvrača od šole, kar moramo, nočemo! Tako za šolo ne ostane niti časa niti volje, še najmanj pa energije. Zato spimo med urami in ne sledimo pouku ter nam pravijo, da smo leni. Priznam, da sem len, če biti len pomeni, da ne zmorem vsega naenkrat. V glavi se mi zaključi misel za vzrok šolskega nedela: "Nimam časa in energije!" Če bi hotel, bi poiskal čas, na primer: kot srednješolec sem dobil veliko svobode, začel sem hoditi ven, v bistvu sem vsak petek ter soboto, vsa 3 leta, preživel po lokalih ter se vračal po polnoči. In vzrok tega je bil, da sem naslednji dan do kosila spal, ko so se "pridni" učenci doma pridno učili ter delali domače naloge.
Vrnimo se k uvodu. Zakaj se neprestano pogovarjamo v šoli? Moj odgovor na vprašanje je sledeč: živimo v 21. stoletju, ki je znano po nečloveškem hitenju, ne vzamemo si časa za bližnje, še manj pa za sosede ter druge iz ulice. Poglejte to vso tehnologijo, virtualni svet in zloglasne mikročipe. Ti nam dobesedno preprečujejo, da bi šli na ulico, na mraz ter na dež in se zabavali ter s tem, česar se ne zavedamo, gradili svoje duhovno stanje. To nam primanjkuje, zato smo nekako prisiljeni, da nadomestimo to med šolskim časom, kjer ni drugega kot jaz in ti in vsi, ki so okrog. Profesorji, ne vznemirjajte se, za našo neposlušnost niste krivi vi, ni krivo vaše nezanimivo predavanje, temveč smo krivi vsi, ki smo pustili sistemu, da zbija naše duhovno stanje ter viša finančne grafe.
Naj še enkrat omenim: "Nimam časa! Niti za to, da bi dokončal te misli, niti za to, da bi se pošteno najedel ali da bi se pošteno sprostil ali spočil!" To se kaže še najbolj sedaj, ko sem v 4. letniku. Bodoči intelektualci, nam pravijo profesorji. Kaj nam pomaga, če imamo v rokah diplomo in živimo nesrečno in stresno? Res je, da nam izobrazba prinese kruh in brez kruha se ne da živeti. Ne me narobe razumeti, učite se ljudje, učite! Vendar skrbite prav tako za vaše duhovno stanje, zaupajte bližnjemu svoje težave, naj pomaga popustiti vaše zatesnjene zanke v vašem "srcu".

Težki časi so bili in še težji prihajajo! Niso vsi predsedniki neumni, a veliko neumnežev je predsednikov! Mnogim je že znano, da je svet ena velika prevara, vsak človek na tej krogli se je že vsaj enkrat v življenju zlagal ali kaj prikril. Od malih nog se trudim, da bi živel tako, da ne bom lagal, da bom iskren do sebe in do drugih, vendar ne gre vedno vse kot po maslu. Tudi jaz sem že moral, zares moral, ker mi je tanko piskalo, lagati ali kaj prikrivati. Veliko ljudi oziroma skoraj vsi, raje slišijo laž, ki lepo zveni, kot pa iskreno besedo. Zakaj se zmrdujete, ko vam po pravici povem, da vam ta pričeska ne pristoji ali da ste presuhi, predebeli. Meni to pove zgolj, da ste celo življenje živeli v "vati", da so z vami cel čas delali v "rokavičkah" in da niste sposobni sprejeti negativnega komentarja ali kritike. Lahko mi rečete, da sem predrzen, nesramen, da ne vem, kaj je moderno ali da sem ena zanemarjena klobasa (šunka), vendar s tem ne boste spremenili moje osebnosti in še vedno vam bom govoril, da vam pričeska ne pristoji. Ne vidim smisla, da bi lagal in se delal finega. A vi vidite smisel v laži? Hočete bit fini, da boste kot Finci? S prijaznostjo ter lažjo želite doseči boljše delovno mesto, več kruha in iger ter povratno prijaznost in laž? In spet smo pri duševnem stanju, seveda, normalen človek ne more držati vsega v sebi in kot ponavadi v moderni dobi se izkaže resnica o človeku le za njegovim hrbtom. Poglejte se, kdo je zdaj predrzen in nesramen?
Pa se gremo malo igrat: na polju delamo kot Poljaki. Oblikujemo svoje ozemlje (misli), gradimo našo utrdbo za orodja (znanje), s katerimi obdelujemo naš pridelek (kariera). Delamo kot živina (delavci), usmerja nas pa peščica pastirjev (delodajalci). Vsak si je že rekel: "Ta sistem življenja ne "štima"! Vendar se upreti prav tako ne moremo." Zakaj ne? Smo tudi mi generacija X, generacija kiks? Pravimo, da ne, dokažimo!
Berem vam misli, jaz nisem takšen, jaz sem dober do drugih in do sebe, jaz živim. Predlagam, da premislite še enkrat. Res je, da ima vsak človek v sebi dobro ter slabo (jing & jang). Če mislite, da ste najboljši, da vas ima svet rad, pobrskajte malo po skritih kotičkih v vaši glavi ter povprašajte, kaj se govori za vašim hrbtom. Če ste prepričani, da vas je "Bog" naredil zato, da boste naredili protiutež dobroti, se prav tako motite in naj vam besede pomagajo najt mesto v družbi.

Zdaj pa kar urno k knjigi, za vaše dobro se gre, ter ne pozabite na dušo in na iskrenost do sočloveka. Vem, da nimate časa ne za sorodnike in ne za mene ter vem, da niste prebrali članka, vendar že samo s tem, da ste ga pogledali od daleč, se vam je podzavestno vtisnil moj pečat in boste od zdaj naprej ljudje!

Vodijo nas vladajoči pastirji in mi smo ovce,
Ki vzdigujejo finančne grafe ter tolčejo našo dušo,
Jemljejo nam ljubezen, vprašajte pevko Nušo,
Kaj je love, kaj je life razbit na drobce.

Robce potrebujemo, zaradi žalosti in trpljenja,
Napenja me v prsih, ne smem izrazit mnenja.
Sam sistem je tak, da nas sili v nerealnost, v laž,
Cerkev pomaga, bo boljše, če zmolimo Očenaš.

Vsak dan, v šoli, se pritisk veča po vrsti,
Bi lažje bilo, če bi spali že v svoji krsti.
Na mladih svet stoji, vendar ta svet se podira,
Noben več ne ve, kaj je dobro in kaj pada s tira.

Starejši ko sem z leti, vedno bolj sem nor,
Ker ne vem, kam naj porinem glavo in kam telo,
Ker je svet brez smisla in kjer drži zelo,
Da starejši ko sem, vedno večji imam upor!

Kaj nas drži pri starših do enaindvajsetega leta,
To, da smo nesamostojni od virtualnega sveta,
Nič lepega se nam brez prave želje ne obeta,
V mislih mi je četa, ki dušo v grob pometa.

Bonus: :
Enaindvajseto stoletje, kjer kaos na svetu,
Dvanajstletne punčke na vsaki strani na netu,
Spet tu so taki, ki padajo na mlade,
Vlade z enajstimi pa po trafiki krade.
Peti in govoriti je treba o tem, ne molčati,
Brat, ne moreš tega v duši tiščati.

Vito Šimonka, 4.a
05. marec 2009