Sedim pred televizorjem …dolgočasno nedeljsko popoldne …dežuje. Preklapljam med programi, dokler nekaj ne pritegne moje pozornosti. Ustavim na 19, Discovery.
Kdo bi si mislil, da bo nekaj, kar je povezano z naravnimi katastrofami, vzbudilo v meni zanimanje. Te stvari so mi namreč vedno vzbujale le strah. Mogoče me je bil samo strah soočiti se s stvarnostjo. Ah, mladi velikokrat ne znamo pogledati resnici v oči in bežimo pred problemi, namesto, da bi naredili nekaj, da bi se stvar izboljšala. Ampak pustimo zdaj to in ne zaidimo s poti.
Led … bzz …nimam rada zime, tako hladna je … lažem, obožujem jo … no, ne, mraza ne, zimo pa …predvsem čaroben trenutek, ko prvič zapade sneg … je kot nekakšno ponovno rojstvo …vsa tista belina me napolni z energijo, me napravi srečno …tudi polarni medvedki jo imajo radi …
Udobno se namestim v kavču in pozorno prisluhnem. GLOBAL WARMING. Ojoj, ne sliši se dobro! Kot sem predvidevala, zaradi katastrofalnih temperaturnih razmer, onesnaževanja ozračja, posledično s tem tanjšanje ozona in ogrevanje ozračja, povzročajo taljenje ledu na severu.
Sestrica priteče iz kuhinje vsa iz sebe. "Voda, voda …voda na tleh v kuhinji!!! Preproga plava!!!" Grem pogledat. Hm, zdi se, da ni vse v najlepšem redu. Ampak od kod prihaja? S koritom je vse v redu … rož že teden dni nismo zalival i…uboge rože … Od kod prihaja? Pa ga imam …vrata zmrzovalnika … odprem jih … Oh ne!!! Katastrofa!!! Nekdo je pozabil odprta vrata?! Radiator je prostor segrel na 25 °C. ni presenetljivo, da se je ves led stalil in vse plava v vodi.
Pred mano je bila dobra ura čiščenja . Voda je bila najmanj, kar sem morala počistiti. Kaj se bo zgodilo z vsem tem mesom, sadjem, testom?! Vprašanje, koliko časa so že odtaljeni. In kam naj jih pospravim?! Vse je romalo v koš za smeti…
Končno počitek. Vsi časopisi so bili prebrani, nič novega. Hm, a imam mogoče doma kako zanimivo knjig za prebrati …. Nič …Kot zmeraj se nazadnje usedem na kavč in prižgem televizijo.
Zanimivo! Še zmeraj ni konec oddaje. Ubogi polarni medvedki!!! Posledica: višanje gladine svetovnega morja … ne razumem … osem metrov … kaj je to …kaj?!? Koliko ljudi bo ostalo potemtakem brez strehe nad glavo in letnega pridelka?! Koliko ljudi bo požrlo morje?! In kje so tisti ljubki mali polarni medvedki … a so oni tudi končali tako, kot naše odtaljeno in pokvarjeno meso iz zmrzovalnika?! Nesramna voda, kako lahko počneš kaj tako krutega?!?
NEEE, ustavi se!!! TI si ta, ki uničuješ svet, ki z vsakim odvrženim papirčkom na travnik, nespametnim kajenjem na žurkah in brezzveznim vozičkanjem z avtomobilom kradeš naravi moč!!! Le ta pa ti udarec vrača. Kajti vse ima svoje meje!!! Narava nam je ponudila prst polno življenja, sreče in dobrote. Mi pohlepneži pa smo hoteli zagrabiti roko v prepričanju, da lahko uničujemo vse dobro in lepo …

Sanja Sobočan