Vseskozi nas napadajo z najrazličnejšimi statistikami in članki/raziskavami o pozitivnih vplivih najrazličnejših objektov in substanc, še pogosteje pa o negativnih. Za razliko od teh raziskav, se enkrat prepustimo domišljijskemu svetu in uživajmo v njenih kreacijah ...

Nekoč in nekje v zgodovini, so ljudje na velikem otoku, ki ga danes imenujemo Amerika, uživali življnje v oblakih. Živeli so svoje sanje. Poleg sanj, so seveda bili edini, ki so v tistem času (nekje daleč v zgodovini) poznali rastlino, ki je bila sposobna ob prisotnosti dodatne energije tvoriti substance, ki v velikih količinah povzročale stanja, ki so jih poznejši zdravniki poimenovali halucinacije. Seveda ti ljudje niso poznali teh halucinacij, jim je pa bilo nedvomno všeč življenje v oblakih. Ker so se zavedali dejstva, da ne morejo vedno spati in sanjati, so poiskali alternativo, opisano zgoraj. Alternativa sanjam, je bila izredno preprosta za pripravo. Potrebovali so le listje čudežne rastilne, pozneje so jo kasnejši kvazi znanstveniki poimenovali tobak, nekaj sonca, da so liste čudežne rastline posušili, ter ogenj, ki je s svojo vsemogočno energijo omogočil zapleteno reakcijo kemijskih procesov, ki so proizvedli snovi, ki nam v velikih količinah omogočijo sanje sredi belega dne. To čudežno substanco so uporabljaji v zdravstvene namene, saj so omilile bolečino in pa tudi v zanstvene namene, saj ljudje vseskozi skušamo ugotoviti, kaj je na tisti drugi strani.
Vendar nas vseskozi učijo, da ni teorije, ki bi omogočala, da bi zmeraj živeli na oblakih. Tako so se pojavile morske zveri, ki so na svojem hrbtu pripeljale smrtonosne zajedalce, ki so uničil ta raj. Ni trajalo dolgo, da se je virus razlezel po celini in povzročil neizmerno opustošenje. Seveda je ta virus (kot vsaka bolezen) povzročil tudi nekaj pozitivnih stvari, okrepil je namreč imunski sistem in omogočil odkritje mnogih novosti, ki so pripomogle k izboljšanju življenja zajedalcev ter odprla nove možnosti za razvoj. Vse slabo potegne za sabo nekaj dobrega in obratno.
Čez čas, ko so zajedalci naselili otok, so tudi oni spoznali to čudežno rastlino, vendar zanje ni bila kaj preveč čudežna, bila je nenakšen vir, ki je zadovoljeval trenutno še neodkrite človeške potrebe. Ker pa je rastlina omogočala trenuten užitek, dosegljiva pa je bila skoraj vsakomur, so se je čez čas sevede pričeli posluževati skoraj vsi. Prepovedana je bila sicer za otroke, saj le ti naj ne bi bili dovolj odgovorni in bi lahko povzročili požar. Skozi desetletja zadovoljnega in srečnega življenja v oblakih je po pričakovanjih število prebivalcev našega sveta pričelo naraščati in seveda s tem potrebe po listih te čudežne rastline. Najprej so posekali vse gozdove, da so lahko hkrati pridelali dovolj hrane in tobaka za vse. Ker so bili vsi srečni in ker so bili srečni, so se vsi imeli radi, zato je število ljudi spet malo poskočilo. Seveda je uživanje te rastline postalo tako razširjeno, da so jo uživali vsi, vse od tistih, ki so hodili po štirih, pa do tistih ko so že hodili po treh ali se vozili s kolesi. Ljudje so uživali svoje življenje v oblakih. Ker so se potrebe po čudežni rastlini večale, so namesto vrtnin pričeli vzgajati to rastlino. Vendar tudi to ni bilo dovolj. Pričeli so graditi visoke stolpnice, v katere so naseljevali ljudi, da bi pridobili prostor za vzgajanje te rastline. Vendar je celo ta ukrep postal zgodovina. Nekega dne se je gospod Genetik spomnil, da bi lahko vzgajali to rastlino na vodi, potrebno je le najti pravo rastlino, ki živi na vodi in ji spremenimo gensko osnovo. Genialna rešitev je rešila težavo. Ljudje so bili srečni in se spet imeli radi. To pa je povzročilo, saj vsi vemo kaj, še več ljudi. Seveda pa je takšna poraba tobaka pozvročila ogromne količine oblakov. Seveda so se pri TASI spomnili, da bi lahko te oblake izvažali v vesolje in to so tudi storili. Torej imeli smo dovolj tobaka in dovolj prostora za reprodukcijo oblakov, kar je povzročilo, da smo postali srečni. Sreča pa pomeni ...no … ja. Posejali smo vsa morja, vse planote, namesto hrane smo vzgajali čudežno rastlino, da bi bili srečni. Svet je bil naseljen in srečen kot še nikoli.
Vendar nas vseskozi učijo, da ni teorije, ki bi omogočala, da bi zmeraj živeli na oblakih in niti v oblakih. Nekega usodnega dne, se je zgodilo, da je čudežno zmanjkalo čudežne rastline. Ker ni bilo rastline, so se ljudje dolgočasili in iskali novo rešitev. Znanstveniki so iskali in iskali, vedndar niso našli rešitve. Ljudje so bili vse bolj nestrpni in želeli so nekaj v svojih pljučih. Nekega oblačnega dne (sončnih namreč že lep čas ni bilo) so najstniki srečali medveda, ki je namesto tobaka užival kar dlako lisice, ki jo je malo prej ostrigel. In tako smo ljudje pričali kaditi dlako živali, vendar je le-te hitro zmanjkalo. Vendar je to povzročilo izumrtje živali. S tem ko smo mi kadili njihovo dlako, živali niso imele čudežne substance in depresija jih je pripeljala do samomora. Pokadili smo vse živo, pa so se spomnili: dajmo pokaditi tudi neživo. In tako smo pričeli s kamenjem, zemljo in vsem ostalim, kar je bilo pri roki ali pri nogi. Pokadili smo kamnine, zemljo in na koncu smo pričeli kaditi eden drugega. In tako smo pokadili ves svet in človeštvo je izumrlo.

Seveda je ta utopistična pravljica izredno daleč od resničnosti, vednar nam pokaže eno stvar. Ljudje smo odvisni. Vsaka stvar ima pozitivne in negativne lastnosti in ne smemo biti preveč črnogledi v našem črno-belem svetu barv. Obstaja veliko vrst odvisnosti. Lahko smo odvisni od hrane, pijače, avtomobilov, seksa, knjig, težnje po komunikaciji in podobno. Seveda pa večina odvisnosti ni skrajnih. Zavedati se moramo, da obstaja peščica, ki ima le malo odvisnosti (tako pozitivnih kot negativnih) ter mala peščica tistih, ki so odvisno do skrajnosti (tako negativnih kot pozitivnih odvisnosti). Večina pa je seveda odvisnih od stvari, katerih se sploh ne zavedamo, in jih zato ne jemljemo kot odvisnost. Seveda je odvisnost dobila negativen predznak, to pa predvsem zato, ker smo v medijih deležni skrajnih zasvojenosti, vendar se moramo zavedati dejstva, da je večina odvisnosti, ki jih imamo, pozitivnih (ker se le-te od posameznika do posameznika razlikujejo, je nesmiselno naštevati kakršnekoli odvisnosti), vendar ne vodijo v skrajnosti.
Tematika o kajenju in ne kajenju je že izredno načeta in obrabljena. Seveda so nam vsem pokazali, kaj lahko kajenje povzroči, vendar so nam tudi pokazali, kaj lahko povzroči visoka hitrost na cestah, pa še vedno hitro vozimo. Skoraj vsak dan lahko na poročilih in v jutranjikih zasledimo članek o prometni nesreči s smrtnim izidom, vendar nas preveč ne gane. Tu se pojavi vprašanje, bi res morali voznike posesti v avtomobil in se z njim zaleteti, da bi ugotovili kakšne posledice ima razlika v hitrosti le 20km/h? Seveda je ta primer skrajnost, lahko pa ga navežemo na predavanja o kajenju. Fotografije in besede, ki nazorno pričajo o možnih posledicah tobak , na nas nekako nimajo vpliva, ljudje še vedno kadijo. Na vprašanje zakaj kadiš, pogosto dobimo odgovor, ker mi prija (paše - v pogovornem jeziku), vendar se možnih posledic ne zavedamo. Izvori težnje po kajenju so različni, vse od prepričanja da smo bolj odrasli (predvsem pri najstnikih) pa tja do poznejših navad - vsak ima ali nima svojega vzroka za kajenje, predstavljen vzrok je eden izmed najbolj banalnih primerov in nujno ne drži za vsakega ali za večino kadilcev. Vse izhaja iz človekove narave in našega prepričanja. Po mnenju psihoanalitikov je večina poznejših odločitev/dejavnosti izhaja iz otroštva, kar bi lahko bil dober izgovor za kajenje. Seveda pa vemo, da temu ni vedno tako. Zakaj se ljudje odločajo za to, je odvisno od posameznika. Vi, jaz in vsi ostali imamo svobodno voljo, sami se lahko odločimo, če se bomo temu prepustili ali ne. Vse pa ima svoje posledice. Katere? Namen razprave ni ponavljati, koliko denarja zapravimo in kako to škoduje zdravju.
Ali je protikadilski zakon, sprejet pred nedavnim, dejansko rešitev problema? Poglejmo si naslednji primer:
Dva soseda ribiča lovita ribe v istem ribniku. Ker so znanstveniki ugotovili, da so ribe v ribniku edinstven primer, so ga zaščitili in ribičema preprečili lovljenje v tem ribniku. Vendar sta se ribiča temu upirala in sta občasno ob večerih hodila na lov, saj so bile tam ribe. Če pa bi znanstveniki malce razmislili, bi ribe premestili v neznan laboratorij, ribiča ne bi imela možnosti za lov teh rib. To zgodbico lahko navežemo na kajenje in tobak. Če bi ukinili tobak, bi se logično ilegalna prodaja povečala, ampak vprašanje je, ali bi se enako število ljudi posluževalo ilegalnega nakupa, kot je bilo prej kadilcev?
Seveda se zdi ta rešitev na pogled malce absurdna, vendar bi po besedah Einsteina imela ta ideja potencialno veliko možnosti za uspeh. Če nekaj je in mi ne vemo, da je, tega ni.

Ljudje smo odvisni, če ne od drugega vsaj od glasbe ali soljudi. Vsi se lahko glede nekaterih navad lahko svobodno odločamo. Ves čas se moramo zavedati, da se sami odločamo, ne le sami, temveč tudi svobodno. Kadarkoli se odločamo za karkoli, se moramo zavedati, da je ta odločitev svobodna, seveda pa vsaka še tako svobodna odločitev prinaša negativne in pozitivne posledice. Za karkoli se odločamo, dajmo na eno stran tehtnice pozitivne lastnosti, na drugo stran pa negativne in poskusimo gledati na odločitev objektivno, saj le tako lahko ugotovimo, katera odločitev je za nas najboljša. Ni nujno, da se bomo na tak način vedno pravilno odločili (oziroma da bo odločitev najboljša možna, saj kaj je prav in kaj ne, je še neodgovorjeno vprašanje) vendar smo vsi ljudje in delamo napake. Življenje pa je prekratko, da bi se učili le na lastnih napakah. Vaše življenje in vaše odločitve so v vaših rokah. Tako kot sprejemamo vzpone, moramo sprejeti tudi padce, saj nam le-ti omogočajo ponoven vzpon. Edino prvilo, ki se ga je priporočljivo držati je: "Raje premislil dvakrat, kot pa popravljaj trikrat!"

Alen H.