Gospa Loisel je onemela. Enostavno ni mogla iz sebe spraviti niti besedice. Samo stala je in strmela v cesto pred sabo.
Ko je koliko toliko dojela, kaj je izjavila njena prijateljica, jo je vprašala, če še ima to diamantno ogrlico. Ona je odgovorila, da seveda. Nato jo je vljudno prosila, če si lahko še enkrat ogleda vzrok njene bede. Jeanne ji je seveda dovolila. Šli sta k njej domov. Na poti sta se dosti pogovarjali. Prebujali sta spomine na lepe stare čase.
Čez nekaj časa sta prišli do hiše gospe Foresteir, ki se je med tem časom tudi preselila. Šli sta noter in Jeanne je rekla Matildi, da ima ogrlico v tisti skrinjici, kjer jo je imela pred leti, v zgornjem predalu omare. Naj jo samo vzame in pogleda, ona bo pa šla v kuhinjo in skuhala čaj. Matilda je poiskala skrinjo in z občudovanjem našla v njej diamantno ogrlico. Oči so se ji zasvetile. Ogrlice ni in ni mogla položiti nazaj v skrinjo. Naenkrat so se ji roke začele pomikati proti žepom in so ogrlico položile vanjo. Nato je hitro pospravila skrinjo na svoje mesto. Prišla je gospa Forestier, in jo vprašala, če si je že tako hitro ogledala dragocenost. Matilda ji je odgovorila, da ja in da mora iti, saj jo mož najbrž že išče. Hitro se je poslovila od prijateljice in odhitela.
Doma jo je mož že zelo nestrpno pričakoval, saj ga je skrbelo zanjo. Takoj jo je vprašal, kje je bila in ona mu je povedala celo zgodbo. Na koncu je iz žepa potegnila ogrlico. Možu je zastal dih. Ni mogel verjeti svojim očem. Nato jo je posvaril, da mora takoj to dragocenost vrniti lastniku, saj ju lahko spravi v zapor. A ona ni hotela. Imela je načrt, ki si ga je izmislila na poti domu. Načrt je bil naslednji: spet se odselita, ogrlico pa zakopljeta nekam, kjer je nihče ne najde, za toliko časa, da nevarnost mine. Tako se je tudi zgodilo.
Medtem je Jeanne ugotovila, da ogrlice ni več. Obvestila je policijo in je bila pripravljena ukrepati na vse možne načine, samo da dobi nazaj svojo lastnino. Ni si pa mogla zamisliti, da jo je okradla njena prijateljica, zato je ni niti iskala in ni je niti omenila med osumljenimi. Tako jo ni iskala niti policija. Čez nekaj časa je obupala in nehala iskanje.
Ko je Matilda ugotovila, da je nevarnost minila, sta z možem izkopala ogrlico in jo zamenjala za denar.
Tako sta lahko živela nazaj svoje bogato življenje. Tako ji ni bilo potrebno več prati na roko. Najela je tudi služkinje, ki so dela opravljale namesto nje. Prijateljici pa je kupila novo ogrlico, seveda ponarejeno in ji poslala po pošti anonimno.

Petra Horvat