Režija: Vinko Möderndorfer
Prevedla: Alenka Klabus Vesel
Scenograf: Jože Logar
Kostumograf: Alan Hranitelj
Skladatelj: Jani Golob
Lektor: Arko
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik

Igrajo:

Truvy: Bernarda Oman
Annelle: Tanja Dimitrievska
Clairee: Maja Boh
Shelby: Jana Zupančič
M'Lynn: Jožica Avbelj
Quiser: Ljerka Belak

"V ženskem svetu se ne dogaja nič usodnega, a prav to naj bi bil dokaz, da tudi male stvari spreminjajo življenje," pravi direktor in umetniški vodja MGL-a Boris Kobal.

Prizorišče dogajanja je frizerski salon v manjšem mestecu - "kraj, kjer ni skrivnosti", kakor pravi ena od šestih prijateljic, ki v tem prostoru, kamor še ni stopila moška noga, odkrito in brez vseh mask, ki jih nosijo v vsakdanjem življenju, delijo dobro in slabo. To je kraj, kjer se lahko sproščeno smejejo, jokajo, se posvetujejo, dajo duška svoji jezi, nergajo, opravljajo, se zbadajo in tolažijo. Moških in otrok nikoli ne vidimo, o njih se le govori, in vendar si jih predstavljamo bolj živo, kot če bi jih spoznali.

Dramo, ki jo je avtor napisal po svojih izkušnjah iz svoje družine, je prevedla Alenka Klabus Vesel, ki je frizerski salon opisala kot izrazito ženski teritorij. "Druženje pri frizerju je učinkovitejše od vsake psihoterapije - čeprav so mehke po srcu, dajejo druga drugi neverjetno moč, da lahko preživijo tudi najhujše" so o njem zapisali pri Ljubljanskem mestnem gledališču. Po dramski predlogi je bil leta 1989 posnet tudi odmeven film, v katerem je nastopilo šest filmskih zvezd.

V tej komediji in hkrati drami spremljamo dve leti življenja šestih žensk in v tem času se zgodi vse - ljubezen, poroka, rojstvo, veselje, bolečina, smrt… Dogajanje se vrti okoli mlade Shelby, kateri se zgodijo vse od prej naštetih stvari. Po poroki si kljub hudi sladkorni bolezni srčno želi otroka, čeprav ve, da bo to za njeno telo preveč.

Predstava mi je bila zelo všeč. Filma sicer prej nisem gledala in niti zgodbe nisem poznala. Ni mi žal, da sem si predstavo ogledala in bi si jo z veseljem še enkrat. Priporočam jo predvsem predstavnicam nežnejšega spola. ;) (Moški se tako ali tako pritožujejo, da nas ne razumejo, zakaj bi jih potem mučili še s problemi teh žensk v predstavi. :P)

Vsaka ženska na odru je bila nekaj posebnega in vsaka je imela drugačen značaj, želje in prepričanja. Najboljša se mi je zdela Jožica Avbelj, ki je igrala nekoliko zagrenjeno žensko iz ulice, ki obožuje samo svojega psa, vendar se proti koncu predstave le nekoliko omehča. Všeč mi je bilo tudi to, da je Shelby, ki je bila telesno najbolj šibka, imela najmočnejši značaj. Nikoli ni izgubila upanja in je tudi v najhujših trenutkih mislila le na najboljše. Shelby bi lahko bila zgled za vse ljudi, predvsem za tiste, ki so bolni - ne smeš se predajati žalosti in misliti le na najhuje, ampak živi čim lepše življenje. Življenje si velikokrat krojiš sam. Potrudi se, da ti bo lepo, saj se živi le enkrat.

Tjaša Šimonka, 4. a

Afrodita, Tjaša Š.