Moji rodni grudi ... Razmišljanje o Prekmurju, Prekmurcih in prihodnosti Vprašanje, ki si ga zastavljam je, kako naj začnem to svoje razmišljanje. Razmišljanje o Pomurju. Pomurje, kaj sploh to je. Nekaj zemlje med Madžarsko in Muro, med Avstrijo in Hrvaško, v obliki kokošje glave. Nekaj tisoč ljudi, nekaj sto vasi, nekaj 10 mest, nekaj pametnih glav in zelo malo sreče. Pokrajina, včasih tako oddaljena od očetov v Ljubljani, da se včasih zdi, da so pozabili, da tam za Mariborom obstaja še kaj, neka slovenska Romunija, slovenski Tibet, slovenski Pluto. Ampak Pomurje ni kar nekaj, Pomurje smo ljudje. Ljudje! Vsi mislijo, da smo neumni, neoprani, kmetje. Kmetje! Mali kmetje, brez pameti, lahko in lepo vodljivi. Zadovoljni z ocvirki, kosom starega kruha, krožnikom kisle repe. Ljudje, ki jim daje zadovoljstvo primitivna zabava in klanje nedolžnih živali. Pomurci ohranjamo tradicijo klanja nedolžnih živali, to smo počeli nekoč in bomo še nekaj časa tudi v prihodnosti. Prihodnost raste na spoštovanju preteklosti. Naša preteklost ni bila nikoli rožnata, mogoče zato, ker pšenica nima cvetov. Pot smo vzeli pod noge, pljunili v roke in z motiko zasekali v glineno zemljo. Nekega dne smo zasekali tako globoko, da smo odkrili celo nafto. Nafta je pomenila renesanso teh kmetov, kmet je motiko prepustil traktorju in se odpravil v tovarno. On je šel črn mazut mešat, ona pa obleko za mestne gospe šivat. Pomurje je bilo "in". Ni bilo trabanta v Beogradu, ki ni vozil z lendavskim bencinom, ni bilo Janeza v Ljubljani, ki ne bi nosil sako iz Mure. Naenkrat je pa bilo vsega konec. Mati Jugoslavija je umrla, še prej pa oče Tito. Tako so vse hčere šle svojo pot. Pot tranzicije v boljšo prihodnost. Ob poti smo pustili marsikateri balast. Šli so tudi Pomurci, brez dela, denarja, pozabljeni. Pozabljeni smo včasih še danes, ko je tranzicija minila. Nafta ne bo dosegla nikoli več 1200 zaposlenih, Mura bo vsak čas izgubila svoji 3000. Ne kaže dobro tem pridnim Pomurcem. Tukaj smo že mi, aktualna generacija pametnjakovičev, idealistov, rojenih tik ob koncu Jugoslavije. Na nas bo nekoč, da kaj spremenimo, nadaljujemo delo naših staršev, ki so se odločili vztrajati in preživeti tukaj. Vprašanje je, če se bomo sploh vrnili, po študiju. Ali vidimo mladi sploh prihodnost v domačem kraju? Če pogledamo, koliko mladih intelektualcev je odšlo in se nikoli vrnilo, bi bilo mogoče Pomurje danes drugačno. Vsako leto odide po 1000 mladih čez Muro v deželo na sončni strani Alp. Tako bi se vsako leto lahko vrnilo stotine pravnikov, zdravnikov, kemikov, matematikov, agronomov. Pa se jih vrne le peščica. Peščica, ki stoično vztraja kaj spremeniti, medtem pa imajo njihovi sošolci na sončni strani štirikrat višje plače, kupujejo alpsko mleko in pijeje zalo namesto izvira. Včasih so nekatere primerjava neprimerne, ampak kljub temu dovolj očitno odražajo nek trend. Oditi in se ne vrniti. Nekateri smo taki, da nismo toliko navezani na rodno grudo, da se ne bi mogli pognati korenin kje drugje. Sam tako razmišljam, pa sem eden večjih idealistov. Nekega dne se bom odpeljal čez Muro in ne vem, če se bom vrnil. Vsi pričakujejo, da bo 80 km asfalta prineslo razvoj, da bomo čez noč obogateli, da bomo bližje očetom v Ljubljani, ki bodo lahko s 120 km na uro drveli, v eni roki z blaginjo, v drugi s polno blagajno. Mislim, da je napak nekaj pričakovati. Potrebno je nekaj narediti in ne večno čakati na Janeze, ki bodo zamahnili s čarobno palico, ki bo naenkrat rešila vse težave. Nekoč, ko smo imeli veliko manj možnosti, smo bili bolj iznajdljivi. Nismo imeli več kot motiko, veliko glinene zemlje in nekaj pšeničnih zrn. Smo pa vedeli, kako se pljune v roke in kako iz 5 semen narediti polne silose. Glede sončne strani Alp, pa sonce k nam vedno prej zasije. Čas je, da nehamo sanjariti. Prihodnost je tu, le izkoristi jo je potrebno, tako se bomo lahko hvalili s pravim napredkom in ne s črnim asfaltom in lepimi fasadami. Nikomur ne bo koristila lepa fasada, če ne bo mladih in znanja. Če vsi pljunemo v roke je to naenkrat veliko volje in sline. Tako se nam ni treba bati prihodnosti in tega, da se mladi več ne bi vrnili. Če bo delo, bo denar, in mladi se bodo vrnili. Kakor pravi mojster Joda iz Vojne zvezd: "Naredi ali ne naredi, poizkusa ni!" Tadej Jalšovec