Že nekaj let pišem dnevnik. Sicer ne vsak dan, ampak le vsake toliko časa. Ko dobim navdih, ko potrebujem koga, ki se mu lahko izpovem, ko mi je hudo ali pa enostavno dolgčas. In po pisanju vanj se vsakič počutim bolje. Kot da bi komu povedala vse, kar me teži. A v tem primeru sem vsaj lahko prepričana, da za to ne bo nihče izvedel. Vanj lahko pišem karkoli, vsako malenkost, ki mi je kaj pomenila, vsak svoj občutek, ne da bi to prišlo do čigavih ušes. Marsikomu se zdi tako početje otročje in izguba časa. Zame vsekakor ni. Zame je to neko dejanje, po katerem se počutim olajšano, bolje.
Dandanes marsikdo piše raznorazne dnevnike. Nekateri jih tipkajo na računalnik, nekateri svoja razmišljanja celo objavljajo na spletu na raznoraznih blogih in podobno. Verjetno pa le redki pišejo dobre stare dnevnike ročno. Kar je mogoče napak. Dnevnik je namreč koristna stvar. Mnogi priporočajo, da naj bi jih mladi čim prej začeli pisati, saj s tem izpopolnjujejo svojo pisavo, poleg tega pa se naučijo bolje izražati, izliti svoje misli na papir.
Ravno pred nekaj tedni sem brala nek članek v časopisu, ki je govoril o dnevnikih. Pritegnila me je predvsem ena misel. Da se naše pisanje ne sme preleviti v ponavljajoče se pogrevanje starih bolečin, njegov namen je, da jih presežemo. Za druge ne vem, a meni to marsikdaj ni najbolje uspevalo. Večinoma sem pisala v dnevnik, ko sem bila slabe volje. Nato sem ponavadi prebrala še kakšen vpis od prej, kar me je po možnosti spravilo v še slabšo voljo. Začela sem obujati spomine, premišljevati, kako je bilo prej. A po drugi strani me je pisanje vanj na nek način vedno razvedrilo. Vedno sem našla rešitev za svoje težave, pa četudi še tako majhne in nepomembne. In sem se počutila bolje. V tistem trenutku se mi je svet zazdel lepši, pomislila sem, da lahko stvari spremenim. Da lahko dosežem marsikaj, če si le to res želim in se malo potrudim.
Dnevnik pa je tudi dobro sredstvo za spoznavanje samega sebe, poleg tega pa tako lahko opažaš, koliko se skozi čas spreminjaš. Včasih se prav nasmejim, ko preberem, kaj sem pisala pred kakimi tremi leti. In vem, da mi bo čez kakšnih dvajset let vse skupaj prav zanimivo brati. Svoje občutke, mnenja, še tako nepomembne težave, ki so se mi nekoč zdele ogromne.
Dnevnik … Ja, morda je res izguba časa, ampak nikoli ne moreš vedeti, kaj se lahko zgodi s tvojim dnevnikom. Pomisli samo na Anno Frank. ;)