Slišim budilko. Njeno tuljenje mi gre že hudo na živce, vendar se nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi jo ugasnila. Vedno glasnejša je. Vendarle mi je uspelo.
Hitim, ker bom drugače zamudila! Kam sem že pospravila torbo? Ne vem. Nikakor je ne morem najti. Zdaj pa moram poiskati drugo. Zakaj sem si le izbrala tako službo? Nekateri bi se mi smejali, saj pravijo, da v Lendavi ni ničesar videti. Pred letom dni sem mislila, da bi bilo zanimivo biti turistični vodič po Lendavi, vendar sem se hudo zmotila! Raje bi delala v trgovini, ko se vsak dan dogaja nekaj novega. Vsaj mislim, da se. Tu pa venomer ponavljaš iste besede. Če bi me ponoči zbudili, bi lahko povedala vso zgodovino Lendave.
Pa kaj se toliko obiram! Kje je ključ? Našla sem ga. Vsaj vreme je lepo. Imam še samo 15 minut časa. Očitno so včeraj barvali ograjo ob stopnišču v našem bloku, ker grozljivo smrdi. Zdaj sem pa hvala bogu že zunaj in mi ni treba več vohati tistega smradu. Ta Kidričeva ulica se mi zdi danes tako dolga! Od dolgčasa ponavadi štejem oz. odštevam hiše ob poti, danes se mi pa mudi. Končno sem pred zdravstvenim domom. Nekdo mi trobi. Mislim, da ga ne poznam. Prekleti potrebni moški! Ženska še krila ne sme obleči, saj potem vsi gledajo vanjo, kot da je čudo sveta. Smrkavec eden! Najprej se zaleti v mene, potem se mi pa sploh ne opraviči! Nimam preveč lepih spominov na to šolo. Nikoli je nisem marala. Vsi ti otroci izgledajo, kot da uživajo. Še 5 minut imam, da pridem do hotela Lipe in kot vidim, se ljudje že zbirajo. Hvala bogu, da so tu postavili ležeče policaje, saj drugače človek sploh ne bi mogel čez cesto. Danes pa ne vidim nobenega laboda. Le nekaj račk se skriva tam med tistim rastjem.
S kakšnim nasmehom so me pričakali! Smilijo se mi. Tako stari so, pa jih bom zdaj peš ˝vlačila˝ vse do trojice. Sicer so si pa sami krivi. Saj so videli, kaj vse je po programu. Vedno nekdo zamuja! A, že prihajata. No, zdaj pa lahko začnemo. Spet drdram besede, ki jih znam na pamet. S takim pričakovanjem gledajo vame. Upam, da jih ne bom razočarala. Zdaj se vračam po isti poti? Pa zakaj hotel Lipa ne more plačati avtobusa za te starčke?! V šoli je na našo srečo že zvonilo, zdaj se pa lahko v miru ustavimo pred šolo, da jim povem nekaj tudi o njej. In zdaj spet ta Kidričeva. Morala bom izbrati kako drugo pot do evangeličanske cerkve. Saj res! Bom jih popeljala po notranji ali kako se ji že reče.
Koliko psov! Skoraj pri vsaki hiši so in ves čas lajajo. Uboga gospa se jih boji. Upam, da nikjer ne morejo na cesto. Že smo pred Belo hišo in spet je potrebno povedati nekaj zgodovine. Že bi radi šli na kavo, pa komaj začeli smo! Kako lep je ta nov pločnik. Še en ovinek pa smo tam.
In sedaj sledi knjižnica, za tem pa novosti v Lendavi in tu sta Mestna hiša in Gledališka dvorana. Vem, da jim bo slednja všeč. Tam jim dam vedno nekaj prostega časa, preden se odpravimo k sv. Trojici. Tako sem se zamislila in zasanjala, da mi čas hitro mineva, saj že stojimo pred sinagogo. Vidim, da jih ta preveč ne zanima. Čudno. Te stopnice se mi zdijo tako stare! In ta blagovnica tudi. Nikoli mi ni bila všeč. Nad cerkvijo sv. Katarine so pa navdušeni. Upam, da nobeden ne bo sprožil alarma. Pred tednom se mi je to zgodilo. Kakšen vik in krik so vsi zagnali. Tega cirkusa ne mislim še enkrat preživljati. Kako so utrujeni! Saj je že čas kosila. Poklicala bom v hotel, naj pošljejo avtobus. Kar tu jim bom povedala vse o gradu in trojici. Vidim, da so mi hvaležni za to.
Končno lahko grem domov in še prevoz imam. Kako smrdi v tem bloku! Zvečer sem zmenjena s prijateljico. Samo še nekaj pojem in grem malo počivat.
O, ne! Zaspala sem! Prijateljica me je gotovo že klicala. Že je devet! Kam bova sploh šli? Aja! Zmenjeni sva, da se dobiva v Pubu. Niti nimam časa česa pojesti. Samo še hlače oblečem in grem. Tečem, že vso pot. Hvala bogu, da nimam daleč. Sem že tu. Kako grdo me gleda. Saj mi bo že oprostila. Vidim, da mi je že marsikaj naročila, sam alkohol. Marsikaj mi ima povedati, saj ne neha govoriti. Že se mi vrti od tega alkohola. Kako lepo me gleda tisti moški in sedaj prihaja proti meni. Saj sploh ne vem kaj govorim …
Spet zvoni ta budilka. Joj, kako me boli glava! Kako sem sploh prišla domov?

Tjaša Šimonka, 3.a