Ivan Sivec je na podlagi mnogih virov napisal knjigo o Prešernovi veliki ljubezni. Do zdaj sem menila, da je Julija bila nedostopno, ošabno ljubljansko dekle, ki je zavrnilo našega največjega pesnika. Med branjem knjige pa sem o njej dobila popolnoma drugačen vtis. Bila je lepa, pametna, poleg tega pa še najbogatejša ljubljanska nevesta. Ko je bila stara komaj 2 meseca, ji je umrl oče, malo pred šestnajstim rojstnim dnevom pa še brat. Odraščala je s strogo materjo Julijano, ki je hčeri želela le najboljše. Prešeren nikakor ni spadal med njene zamisli o Julijini prihodnosti.
S tako imenovanim Dohtarjem se je Julija prvič srečala na veliko soboto v trnovski cerkvi. Po tem prvem srečanju je nanj veliko mislila, čeprav je bil celih 16 let starejši od nje. Kmalu za tem je nastal slavni Sonetni venec, za katerega je Julija izvedela od Matije Čopa. Seveda ji je bilo všeč, da je ona povod za nastanek take mojstrovine, njena mati pa je bila nad vsem tem naravnost ogorčena. Odločena je bila, da hčeri čim hitreje najde primernega zaročenca. Tako se je Julija zaročila s premožnim možem po imenu Jožef Scheuchenstuel. Še vedno je upala, da se bo Dohtar opogumil in zaprosil za njeno roko, vendar se to nikoli ni zgodilo. Tako se je poročila z Jožefom in mu rodila štiri hčere ter sina. Dohtar se je medtem zapletel z Ano Jelovšek, ki je pri dobrih petnajstih letih z njim prvič zanosila in mu v dolgih letih njunega razmerja rodila tri otroke. Mnogi so menili, da jih je spočel le zato, da bi se maščeval Juliji.
Julija si je po poroki želela, da bi Prešerna čim manj srečevala. Ta želja se ji je dokončno izpolnila leta 1849, ko je pesnik umrl za vodenico. Njegovo smrt je sprejela precej neprizadeto. V oči so ji stopile solze šele takrat, ko je v Novicah prebrala celo stran posvečeno le njemu. Smilil se ji je, saj je več kot štirinajst let zaman prosil za samostojno advokaturo, dobil je veliko kritik, zdaj pa ga vsi hvalijo in mu že nameravajo postaviti spomenik.
Kmalu je Julijin
Jožef postal predsednik okrožnega sodišča, zato se je cela družina z Julijino
materjo vred morala preseliti v Novo mesto v lepo ohranjeni gradič. Tamkajšnji
prebivalci so čez čas ugotovili, da je Scheuchenstuelova Julija v resnici Julija
iz Sonetnega venca, zato so sklenili, da se z njo malo pozabavajo. Novomeški
pevci so ob večerih peli Prešernove pesmi, ki jih je Julija še tako dobro poznala.
Ko jih je zaslišala, jo je vedno znova obšla slabost. Ustavil jih je šele sodnikov
kočijaž. Oktobra 1855 je Juliji umrla mati. Juliji je bilo zelo hudo, saj je z njo živela celo življenje. Bila ji je mama in oče hkrati. Trpel pa je tudi Jožef, ki je taščo zelo pogrešal.
Julija je vedno pogosteje začela zahajati v cerkev. Nekega dne je na podstrešju našla Poezije. Kmalu po tem je na njih naletel tudi Jožef. Takrat je prvič v življenju udaril Julijo. Vendar to ni bilo zadnjič. Do konca življenja je morala prenašati njegove udarce. Umrla je 2. februarja 1864.
Ko sem si knjigo izposodila, nisem bila prepričana, kaj naj pričakujem. Zdaj sem vesela, da sem jo našla. Izvedela sem ogromno novega o našem največjem pesniku in njegovi Juliji. Všeč pa mi je bilo tudi, da je v knjigi dosti slikovnega gradiva, ki zgodbo dodatno podkrepi. Knjiga je izšla letos, ob 190. obletnici Julijinega rojstva.