"Življenje je zelo
hitro; ljudi pahne iz nebes v pekel v enem trenutku."
Do tega spoznanja pride Brazilka Marija že v rani mladosti. Bolj kot vse na
svetu si želi doživeti romantično ljubezen, vendar se njena želja ne uresniči.
Je lepa, sanjava in radovedna mladenka, ki ji ne manjka snubcev. Iz notranjosti
Brazilije se odpravi v skrivnostni Rio de Janeiro, kjer namerava sama preživeti
en teden. Prvič sama v velikem mestu. Tam spozna Švicarja, pomembneža, ki ji
ponudi delo v svojem nočnem klubu. Marijo zamika lagodno življenje, zamika jo
Evropa, denar, zamika jo slava.
Pripotuje v Ženevo, kjer začne delati kot plesalka sambe. Kljub vsem obljubam
zasluži le desetino obljubljenega zneska. A Marija ne obupa. Bere, se uči francoščine,
spoznava mesto, sebe, piše dnevnik in kar naenkrat ugotovi, kako bo uresničila
sanje in zaslužila denar, dovolj denarja, da bo po vrnitvi v Brazilijo zbudila
zavist pri prijateljicah. Odkrije klub Copacabana in se tam zaposli.
Sadni koktajl, ples s klientom, odhod v hotel - 350 frankov. Vsak večer isti
ritual. Vse v petinštiridesetih minutah. Čisto preprosto. Klienti so smetana
družbe. Poslovneži, direktorji. In vse, kar je Marija morala storiti, je bilo
to, da je spila koktajl, zaplesala in dala noge narazen. A tudi tu je hotela
biti najboljša.
Sodelavke ji ne želijo dajati nobenih nasvetov, saj se bojijo konkurence. Vendar
Mariji uspe tudi brez njihove pomoči. Njena edina prijateljica je knjižničarka,
s katero se Marija zbliža, saj si vedno pogosteje sposoja nove in nove knjige.
Ni le prostitutka, temveč tudi terapevtka, učiteljica, prijateljica svojih klientov.
Vedno bolje spoznava moške, njihove želje, strahove in slabosti. Odloči se,
da ne bo ostala v Ženevi, ampak se bo čez nekaj mesecev z zasluženim denarjem
vrnila k družini v Brazilijo.
Nato pa spozna slikarja Ralfa. Po nekaj začetnih nesoglasjih ji postaja vedno
bolj všeč. Je zelo znan, spoštovan moški - njeno čisto nasprotje. Vendar imata
z Marijo eno skupno stvar; oba sta enako potrebna ljubezni. Pogovarjata se,
se gledata, opazujeta, dotikata. Drugačen je od njenih dosedanjih strank. Zaljubi
se vanj, čeprav se zaveda, da prostitutke ne ljubijo, ampak so vedno na voljo
moškim, ki si jih poželijo.
Ko se je dan odhoda približeval z vedno večjo hitrostjo, je bila Marija zmedena.
Ljubila je moškega. Prav posebnega moškega, ki jo je znal ljubiti. Bila je žalostna.
Vsako slovo je žalostno. A bila je tudi neizmerno srečna, ker ga je spoznala.
Poslovi se od njega, vendar ne za dolgo. Ralf jo s šopkom rdečih vrtnic pričaka
na pariškem letališču.
Ko sem začela brati knjigo, resnično nisem vedela, kaj naj pričakujem.
"V tem zanimivem in drznem romanu Paulo Coelho raziskuje duhovno naravo
odnosa med spolnostjo in ljubeznijo. Tako nas povabi, da se soočimo s svojimi
predsodki in demoni ter prižgemo svojo lastno notranjo svetlobo."
Čeprav se knjiga precej razlikuje od ostalih, ki jih ponavadi berem, mi je bila
všeč. Še posebej bi izpostavila odlomke iz Marijinega dnevnika, ki so na koncu
skoraj vsakega poglavja. V njih sem našla kar nekaj misli, o katerih je vredno
premisliti.
"Vlak smrti je moje življenje, življenje je močna in bleščeča igra, življenje
je skok s padalom, je tveganje, je padanje in ponovno dviganje, je plezanje
po gorah, je hotenje povzpeti se na vrh samega sebe. Življenje pa je tudi biti
žalosten in prestrašen, kadar ti to ne uspeva."
Saša Adorjan, 3. a