Camuseva pripoved Tujec je moderni roman, ki ga nekateri klasificirajo kot obsežnejšo novelo. Sestavljen je iz enajstih poglavji, ključnega pomena pa so prvo, ko Meursaultu umre mati, šesto, ko protagonist ubije Arabca ter zadnje, neizbežno in zastrašujoče, njegova lastna smrt. Vmes je pa življenje. Za razliko od deterministov, eksistencialisti verjamejo, da človekovo življenje nikakor ne mora biti vnaprej določen skupek dogodkov, vodenih od boga. Posledično se človek počuti, kot da je vržen v tuj in hladen svet, kjer je sicer popolnoma svoboden, vendar tudi sam in v celoti odgovoren za svoja dejanja. Kljub nesmiselnosti je prisiljen živeti in vztrajati v svojem prepričanju, v svoji tesnobi in strahu pred smrtjo. Raymond je izkoriščal njegovo navidezno naivnost. Njegovemu nadrejenemu ni bilo jasno, kako je lahko mlad človek popolnoma brez ambicij. Njegova ljubica je bila njegova zaradi drugačnosti, ki ji jo je lahko ponujal. Salamano je v njem našel molčečo oporo, nadomestek za izgubljenega najboljšega prijatelja, psa. Majhna, nenavadna ženska je v njem edina vzbudila zanimanje. Tako drugačna je bila, kot je bil sam. Njen svet je bil skonstruiran po njeni podobi in za njene potrebe (kot bi tudi videla vse stvari jasno, kot bi o vsem vedela vse, kot bi bila modra), tako kot je njegov svet prezentiral njega. Vendar usoda, ki je ni, je hotela, da ga po ljubezni povpraša Marija. Tako se ji je nekako kot predal, kar bi lahko pomenilo spremembo v njegovem življenju, vendar kasnejši dogodki kažejo na ujetost človeka v času in, huje, lastni mentaliteti. Kar mogoče niti ni tako napačno in naključno, saj da s tem jasno vedeti, da zavrača neiskrenost ljudi, ki po njegovem mnenju prihaja iz nezavedanja kako absurden je svet, v katerem složno živijo. Če trditev, da človek življenja nikdar ne spreminja drži, se je potemtakem vredno vprašati, kaj je spreminjanje. So to biološke spremembe, kot so odraščanje in staranje? Ali je to način, kako živiš - če si po srcu dober ali slab? V primeru Meursaulta ni ne eno ne drugo. Je le vdanost v usodo in čakanje na tak ali drugačen konec. Sanja Sobočan, 2. a |