Sovražim jih! Sovražim sebe!
Sovražim to, da sem in tiste, zaradi katerih sem!
Spoštovanje, hah, nikoli prej, ko me še ni bilo na tem pokvarjenem svetu polnem krutosti in grenkobe, si ne bi mislila, da je tako težko spoštovati tiste, ki jim je po moralnih načelih potrebno izkazovati hvaležnost.
Kako le presneto?!
Ne vidim niti najmanjšega razloga za takšno ravnanje!
Se niti ne čudim, ko pa ne počnejo nič drugega, kot mi uničujejo življenje, opustošijo še tisto zadnje, zaradi česar bi lahko rekla, da je vredno živeti.

Trudim se zadrževati in vedno znova iščem nekaj, kar bi dokazalo, da se motim. Da se motim in da imajo oni prav.
Vse zamen!
Ah, to je bila le faza nezadovoljstva, razočaranja, ki vzbuja v meni sovraštvo. Ampak le trenutek in spet se bom začela pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Začela bom lagati sama sebi v prepričanju, da je vse lepo in prav - POZABLJENO!!!


Sanja Sobočan, 2. a