Dogajalo se je okrog leta 1770, v hladni Sibiriji, v okolici v glavnem zasneženega, ruskega mesta Norilsk …
On je bil tam vsako noč, ustavil se je ob ograji, pod drevesom in kot da bi čakal … gospo Ivano Gorgonsko. Ona je bila žena bogatega pomembneža Mihajla Gorgonskega. S temnimi očmi je neprestano gledal navzgor k oknu njene sobe, ki je sijalo za zlatim, zasneženim balkonom. Njegov prevelik, črn plašč mu je segal celo pod kolena. Bil je umazan, strgan ter zmečkan, skozi prazne žepe so mu hiteli ledeni sibirski vetrovi. Med toplo kapo in rjavim dolgim šalom so se videle le otečene, utrujene oči ter nekaj blede kože. Roke so mu prekrivali predolgi rokavi, iz enega od njih je gledal svinčnik, iz drugega pa nekaj papirja. Vsako noč je pisal, kdo ve kaj … Nekateri pravijo, da je pisal o sovraštvu, ki naj bi ga zaradi starih zamer čutil do družine, pred katere hišo je stal. Nihče ni vedel, kaj je bila njihova skrivnost razen tega, da je bil pretepen skoraj do smrti po naročilu gospoda Gorgonskega. Gospa Gorgonski je bila lepa, mlada ter dobra ženska, gospod prav tako privlačen in uspešen moški, pravi kavalir. Imela sta štiri otroke, fantka in tri deklice. Hodila sta na plese, različne prireditve, z otroki sta predstavljala srečno družino - dejansko ali pa le na zunaj.
Nekega večera je gospa Ivana je bila doma z otroki in z mano. Mož je bil na nekem sestanku. Gospa se je igrala z otroki, medtem ko sem jaz pripravljala večerjo. Ne vem, kaj se je zgodilo, naenkrat sem se zgrudila. Gospa Gorgonska je prihitela k meni ter vpila: "Esma, Esma!", vendar se nisem mogla odzvati. V paniki in s solznimi očmi mi je povedala, da bo odhitela po zdravnika. Želela sem zaklicati, naj ne počenja tega, saj sem le služkinja in da je prenevarno, da je sama zunaj ponoči, pa še tisti človek, ki je bil vsako noč zunaj … vendar je imela gospa preveliko srce, da bi me le tako pustila. Takrat sem omedlela. Naslednje, česar se spomnim, je bila topla postelja, ob meni zdravnik in gospod Gorgonski z jeznim pogledom. Ko me je zdravnik zapustil, me je gospod Gorgonski posvaril, da če se še enkrat zgodi, da bo morala njegova žena iz hiše, bom jaz ta, ki bo letela, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Kot da bi lahko kaj naredila … Vprašala sem ga, kje je gospa, vendar je le jezno zaloputnil vrata ter odvihral iz sobe. Nisem vedela, kaj se dogaja, zelo me je skrbelo, a nisem smela gor h gospe Gorgonski. Tako sem počakala na noč, da gospod zaspi, saj bi me vrgel iz hiše, če bi izvedel, da sem na zgornjem nadstropju, v kateri od njihovih sob. Bil je zelo hitre jeze, hladen človek, a je kljub temu zelo spoštoval gospo Ivano in njene želje, zato sta na srečo imela ločeni spalnici. Po stopnicah sem bosa krenila najprej mimo otroških sob do sobe gospe. Tiho sem odpirala vrata, ko sem slišala korak za sabo. V žilah mi je zaledenela kri, celo življenje se mi je v trenutku zavrtelo pred očmi. Pomislila sem, da je z mano konec. A ko sem se počasi obrnila, sem zagledala mil obrazek najmlajše hčere Anastazije. Pospremila sem jo nazaj v posteljo ter ji povedala, da sem ji prišla voščit lahko noč ter naj bo to najina majhna skrivnost. Nadaljevala sem pot v sobo gospe Gorgonski. Uspešno sem prispela, tiho sem jo prebudila ter prižgala svečo. Nato sem videla vse tiste modrice in brazgotine po obrazu in telesu, bila je pretepena. Zgroženo sem skušala iz nje izvleči, kaj se je zgodilo, vendar mi tokrat ničesar ni želela zaupati. Le jokala je, bila je vsa iz sebe. Nato mi je rekla: "Prosim, pazi na moje otroke, povej jim, da se bom vrnila. Prosim, oprosti mi, vendar jaz moram oditi." To je bilo vse, kar mi je ta večer povedala. Čisto nič mi ni bilo jasno, lahko sem le ugibala. Vedela sem le, da tega večera ni mogla oditi, saj od poškodb, ki jih je dobila, ni mogla niti stati na nogah. Zato sem se tiho, a zaskrbljeno odpravila v posteljo. Pomislila sem: "Ta bolni podlež, ki jo je pretepel, mora biti tisti čudak, ki stoji vsak večer ob oknu."
Naslednjega jutra me je zbudil glas gospoda Mihajla. Kričal je, kot da bi pobesnel, znorel. Slišala sem tudi jokajoč krik gospe Ivane, zato sem stekla v njeno sobo. Ustavila sem se pred vrati in poslušala njuno vpitje. Gospod Mihajlo je vpil, da se preteklost ne bo ponovila, da tokrat ne bo imel milosti, ona pa se je branila, da ni kriva. Prepovedal ji je stopiti iz hiše, nakar je začela še bolj vpiti in takrat sem vstopila. Ravno je dvignil roko, da bi jo udaril … Bila sem šokirana, saj česa takega ne bi od njega nikoli pričakovala. Prvič sem ga videla takega, bil je kot agresivna, pobesnela zverina, od strahu se mi je naježila koža, srce mi je bilo kot zmešano, nisem vedela, kaj naj naredim. Želela sem si zbežati in se nikoli več vrniti, vendar nisem mogla pustiti gospe Ivane same. Nato me je grobo stisnil za vrat, me potisnil k steni in me skoraj zadavil. Posvaril me je, da če komur koli le omenim, kar sem slišala, me bo grozljivo mučil, dokler ne umrem. Želela sem mu povedati, da nisem slišala skoraj ničesar, vendar sem od strahu izgubila sposobnost govora. Njegov pogled je bil, kot da bi v njem bival sam demon, mislila sem, da me bo zaklal. Za tem je odvihral iz hiše, jaz in gospa Ivana pa sva še nekaj časa ostali v šoku. Kleče, z nekaj malo glasu, sem jo rotila, naj mi pojasni, kaj se dogaja. "Tatjana ni hči Mihajla … ona je hči Orlovskega, Ognjena Orlovskega," mi je šepetaje izustila. (Tatjana je srednja hči.) "Kaj???? Kdo je Orlovski? Kako?? Saj to ni mogoče! Se zavedaš, kaj bodo s tabo naredili, če se izve?" sem jo obupano spraševala. Povedala mi je, da je to njena in moževa boleča skrivnost, o kateri vsi govorijo. "Mihajlo mi je vse odpustil, ker se ni želel ponižati pred ljudmi, da bi se izvedelo. Vendar je od takrat vse drugače. Obnaša se zelo hladno. To je tudi pravi razlog za ločeni spalnici. Tudi na otroke je gledal, zelo jih je imel rad in je želel, da odraščajo ob obeh starših." Vprašala sem jo, zakaj je gospod Mihajlo naenkrat pobesnel, a sem ostala brez odgovora. Vrnil se je od koder koli že in sem zato raje hitro stekla v svojo sobo. Spraševala sem se, ali ima s tem kaj opraviti tisti skrivnostni čudak, ki je ponoči vedno na istem skritem mestu. Prišla sem do sklepa, da je ta človek po vsej verjetnosti vse vedel in kot se govori, ga je zato gospod Mihajlo dal pretepsti do smrti, vendar je uspel preživeti. Srečo je imel, da ga gospod ni nikoli opazil, jaz pa tako ali tako nisem smela o tem govoriti, saj se ne tiče mojega dela. Bala sem se le, da se bo maščeval gospodu Mihajlu s tem, da bo kaj naredil njegovim otrokom ali ženi, saj vem, da jo je Mihajlo kljub nenadnemu, divjaškemu izpadu imel zelo rad.
Minili so trije dnevi in zavedla sem se, da jima moram pomagati. Ponoči sem vzela v roke dva noža, stopila iz hiše in se od zadaj približala skrivnostnemu človeku. Želela sem ga zabosti v nogo, za svarilo, naj se tukaj več ne prikaže, vendar je bil hitrejši in me je s svojimi ledenimi rokami prijel za obe roki. Najprej ni spregovoril, vendar mi je njegov strašen, oster pogled povedal veliko več, kot bi zmogel on sam. Nož je položil na moj vrat ter ga počasi vlekel navzdol. Na vratu mi je naredil rano. Nato me je vprašal, kaj vem. Nisem mogla govoriti, kot da bi okamnela, umirala sem od strahu. Spustil je nož in stopil korak stran, jaz se nisem premaknila. Iz žepa je vzel pismo, mi ga položil na dlan ter zagrozil, da mora priti do gospe Gorgonske, ne da bi kdo izvedel. Zgrabila sem pismo in brez glasu stekla v hišo. Želela sem si pogledati, kaj v njem piše, vendar si nisem drznila.
Počakala sem prvi žarek sonca ter ji, še preden je kdo vstal, odnesla pismo. Prebrala ga je, vendar pri tem ni kazala čustev, ni mi želela zaupati, kaj je v njem. Tako sta minila še dva dneva, gospod Mihajlo je od takrat ogromno pil, z nikomer se ni pogovarjal, vendar se iz hiše ni niti umaknil. Gospa Ivana je okrevala, njene rane so se celile. To noč sem šla hitro spat, saj sem nekaj zadnjih dni bolj slabo spala. Kot ponavadi sem se sredi noči prebudila, vendar je bilo tokrat nekaj drugače. Skrivnostnega človeka več ni bilo na spregled. Takrat sem zaslišala jok Anastazije in sem odhitela k njej. Na srečo jo je tlačila le nočna mora, potolažila sem jo ter ji pomagala zaspati. Ko sem se vračala v svojo sobo, sem opazila, da vrata gospe Ivane niso do konca zaprta. Pokukala sem v sobo, a nje ni bilo, le pismo, ki ji ga je pošiljal skrivnostni mož. Pisal je le današnji datum. Hitro sem ga skrila, saj bi gospod spet ponorel, če bi zanj izvedel. V paniki sem preiskala hišo ter njeno okolico, vendar gospe Ivane ni bilo. Nato sem zbudila gospoda Mihajla ter mu povedala strašno novico. Ta je obvestil policijo, ki jo je šele zjutraj začela iskati. Zdel se mi je bolj jezen kot žalosten ali zaskrbljen, medtem ko sem jaz umirala od skrbi, da ji je skrivnostni čudak kaj naredil. Gospa Ivana se je gotovo zbala, da bi komu iz družine kaj naredil, če ne bi prišla. Tako je pisalo v pismu, sem prestrašeno razmišljala.
Minevali so dnevi, a nje od nikoder, takrat sem se spomnila njenih besed, naj pazim na otroke ter da se bo vrnila. Niti skrivnostnega človeka ni bilo na spregled, zato sem bila vse bolj prepričana, da je vpleten v to zgodbo. Z gospodom Mihajlom je šlo na slabše. Ni več govoril, le pil je, popolnoma je zanemarjal otroke. Zaudarjal je po viskiju, že več dni ni spal, mešalo se mu je. Morala sem biti močna prav zaradi otrok. Z mlajšimi je bilo lažje, prepričala sem jih, da je vse v redu, kuhala sem jim najljubše jedi, ničesar niso slutili - le Josipa. Želela je vedeti, vendar ji nisem mogla povedati, saj je bila stara šele 8 let.
No, ni se vdala. Ponoči se je izmuznila iz sobe, v kateri sem z njimi spala ter šla do očeta. Ta je bil na srečo zaklenjen v svojo sobo. Kljub temu ni odnehala in se je odpravila ven iskat mamico. Ko sem se zjutraj zbudila ter se zavedla, da je ni … tega nisem mogla povedati gospodu Mihajlu, saj bi se mu popolnoma omračil um. V stanju, v kakršnem je bil, ni bil sposoben ničesar ukreniti. Z ostalimi otroki sem odhitela na policijo ter jih prosila, naj poiščejo Josipo. Tudi sama sem jo morala iskati, zato sem prosila svojo sestrično Ano, naj pazi na otroke. Cel dan sem jo iskala po mestu, vendar o gospe ni bilo sledu. Bala sem se, da je že zmrznila v tistih grozno hladnih temperaturah. Vrnila sem se v hišo Gorgonskih in upala, da se bo prikazala. Zaspala sem na hodniku, ko me naenkrat zbudi Josipin glas: "Glej, kaj imam zate, Esma! To mi je dal stric, ki mi je plačal kolač. Rekel je, naj ti ga prinesem." Povedala mi je, da je bila na toplem, v gostilni, z nekim stricem. Dala mi je pismo. Opazila sem enak papir, kot je bilo pismo za gospo Ivano. Vedela sem, da je on, skrivnostni mož bil z Josipo. Odprla sem pismo …
"Esma, srčno upam, da bereš to pismo," prepoznala sem pisavo gospe Ivane. "Jaz sem dobro, končno sem z njim, z Ognjenom Orlovskim, o katerem sem to govorila. Prosim odpusti mi, če moreš. Tisto noč, ko si omedlela, sem stekla po zdravnika. Na poti domov sem srečala Ognjena, nisem se mu mogla upreti, morala sem ga objeti. A takrat se je ravno vračal domov Mihajlo, ki je vse videl. On me je pretepel, zato je tudi pobesnel in napadel tudi tebe, ki nisi ničesar kriva. Jaz sem kriva, prosim, oprosti mi. On ti je dal pismo z datumom, ki si mi ga izročila. Ja, to je on. Bil je pravnik, vendar ko je Mihajlo izvedel, da sva imela razmerje, ga je dal pretepsti ter mu preko vez onemogočiti opravljanje pravniškega dela, zato je ostal brez vsega.
Ampak zdaj sem končno srečna, čutim, da sem ljubljena. Spet čutim, da sem živa, topim se pod njegovimi rokami. Ne bom se več ločila od njega, pa naj me ubijejo. Ne morem se več vrniti, saj bi me Mihajlo razčetveril. Prosim, pridi in mi pripelji čez dva dni proti večeru pod Kunski most otroke. Jaz vas bom tam pričakala in skupaj bomo odšli v naše gnezdo. Dogovorili se bomo, kako naprej.
Upam, da me razumeš, zdaj, ko vse veš. Ivana"

In tako sem končno izvedela, kdo je skrivnostni človek. Oddahnila sem si, kar se tiče gospe Ivane, vendar me je bilo strah, saj sem v isti hiši s človekom, ki je v takem stanju, da je zmožen vsega. Z Josipo sva se odpravili spat. Spet nisem mogla spati. Naenkrat sem slišala po hiši razbijanje, vedela sem, da je gospod Mihajlo. Približala sem se mu z namenom, da ga umirim. Vendar mu ni bilo pomoči, spet je imel tisti agresiven zverinski pogled. Spet sem začutila v kosteh grozen strah. Kot da sem zaprta v istem prostoru z zverino. Začela sem bežati proti sobi, ko me je grobo prijel za lase ter vpil: "Ti veš vse! Povej mi, kje je?!!!" Prepričevala sem ga, da se mi ne sanja, kje je, vendar ni pomagalo. Udaril me je po glavi, zgrudila sem se. Usedel se je čezme ter mi začel agresivno trgati oblačila. Na vse načine sem se skušala braniti, vendar je bil močnejši od mene. Kričala sem, jokala, ga rotila, naj mi ne počne tega. Takrat se je prikazala Josipa, vprašala je: "Očka, kaj počneš Esmi?" Nenadoma se je ustavil, začel je jokati, v trenutku se je spremenil. Josipa me je rešila! Odrinila sem ga s sebe. Okamenelo je obstal in jokal. Vzela sem Josipo ter odhitela k Ani. Gospod Mihajlo nama ni sledil. Vse sem zaupala Ani. Ona me je potolažila ter mi obljubila, da mi bo pomagala. Tako sva se na poti k mostu ločili, obe sva imeli ob sebi otroka, da ne bi prehitro vzbudili v okolici kakšnega suma. Opremili smo se z najtoplejšimi bundami in drugimi nujnimi oblačili. Ona je krenila prva z majhnim Aleksandrom in Josipo. Čez nekaj časa smo jim s Tatjano in Anastazijo sledile.
Za otroke je bila pot zelo težka, saj niso navajeni dolge hoje. Gnala jih je le želja, da vidijo svojo mater. Počasi se je začelo mračiti, ko je za nami pritekel gospod Gorgonski, z bodalom v roki. Zgrabil je Tatjano ter jo z vso močno sunil na tla. Zbala sem se, da bi jo zabodel, zato sem ga skušala ustaviti. Anastazija je na vso moč jokala, Tatjana prav tako. Z nožem mi je zaril v roko ter me udaril, da sem padla. Pogledal je Anastazijo, nato še Tatjano in stopil par korakov stran. Padel je na kolena in si bodalo zapičil naravnost v srce. Obležal je in še zadnjič zasopel: "Ivana! " Kljub vsemu slabemu, kar mi je naredil, mi je bilo hudo, ko sem gledala, kako umira. Z druge strani je prihitela Ana z otroki. Vsi smo obnemeli, celo otroka sta nehala jokati. Anastazija je stopila do očeta ter mu nežno govorila: "Očka, zbudi se! Ne smeš ležati na snegu, ker se boš prehladil." A on se ni odzval. Otroci so bili premajhni, da bi razumeli, zato smo jim povedali, da mora očka počivati, da se odpočije za pot v nebesa, kamor odhaja naslednji dan. Nato sta prišla tudi Ivana in Ognjen. Ana je odhitela na policijo ostali pa smo se počasi umaknili, vrnili smo se v hišo Gorgonskih.
Vse je bilo drugače. Ni bilo več gospoda Mihajla, pridružila pa sta se nam Ana in gospod Ognjen Orlovski, ki je spet postal uradnik. S policijo ni bilo težav, umor je bil očiten, saj je z roko še vedno držal v srce zabodeno bodalo.
Po dostojnem pogrebu smo nadaljevali življenje. Otroci so bili premajhni, da bi se resnično zavedali, kaj se je zgodilo in so se dobro držali. Gospa Ivana je bila srečnejša, gospod Ognjen je res zelo prijazen, dober človek in zato zdaj razumem, zakaj ga je gospa Ivana ljubila, čeprav je bil gospod Gorgonski bolj privlačen, mlajši in bolj uspešen človek. Ana je našla ljubezen svojega življenja ter kmalu odšla.
Jaz sem bila dolgo sama, gledala sem otroke, kako odraščajo in si včasih zaželela, da jih imam tudi jaz. In nekega dne sem srečala Jaroslava. To je bila ljubezen na prvi pogled, nisem več bila ravno mlada, a sem se z njim počutila kot, da jih imam petnajst. Ni mi bilo žal vseh let, ki sem jih preživela sama, saj če ne bi bila, Jaroslava ne bi srečala. A z njim je bilo kot v nebesih in zapolnil mi je še tisti del srca, ki je bil skrit samo zanj.