| Antoine de Saint-Exupéry
(1900-1944), francoski pisatelj, je bil tudi eden izmed pionirjev letalstva.
Prestal je več letalskih nesreč, proti koncu druge svetovne vojne je v letalu
tudi umrl. Pisal je večinoma romane s tematiko iz pilotskega življenja,
npr. Južna poštna služba (1929), Veter, Pesek in zvezde (1939), Bojni pilot
(1942). Po vsem svetu pa je zaslovel prav s fantazijsko pripovedjo Mali
princ (1943), ki naj bi bila po nekaterih statistikah tretja najbolj brana
knjiga na svetu, takoj za Biblijo in Koranom, svetima knjigama kristjanov
oziroma muslimanov. Z letom 1926 se je začela njegova letalska kariera,
ki ga je vodila na različne konce sveta. Nekega dne se je odpravil proti
Indokini čez mogočno puščavo Saharo, a se je njegovo letalo pokvarilo in
strmoglavilo v libijsko puščavo. Po nekaj dneh hude žeje so ga srečno našli.
Ta doživljaj mu je pozneje dal nekaj snovi in misli za to prečudovito knjigo
Mali princ. O knjigi Pod videzom otroške knjige skriva delo številne globoke misli o življenju in ljubezni. Avtor prikaže sebe, kako z letalom zasilno pristane v Sahari in tam sreča mladega princa iz majhnega asteroida. Skozi njune pogovore avtor razkriva svoje dojemanje človeških napak in preprosto modrost otrok, ki jo ljudje z odraščanjem pozabijo. Knjigo je s slikami opremil pisatelj sam, ena izmed originalnih ilustracij Malega princa pa je bila natisnjena tudi na bankovcu za 50 francoskih frankov. Vsebina: Pisatelj Antoine de Saint- Exupery pripoveduje o srečanju z Malim princem. Zanj je bilo to nepozabno doživetje. Vse se je začelo s tem, da se je Mali princ odločil zapustiti svoj majčken planetoid, na katerem so bili trije njemu do kolen segajoči vulkani. Poleg vulkanov pa ne smemo pozabiti na rožo (vrtnico). Najbližje njegovemu domu so bili asteroidi 325, 326, 327, 328, 329 in 330. Na prvem asteroidu je živel kralj, ki je želel vladati, vendar je na majhnem planetu živel sam, drugih prebivalcev ni bilo in ni imel komu vladati.. Na drugem asteroidu je živel domišljavec, ki je bil najbolj vesel, kadar je bil v središču pozornosti. Mali princ se je brez težav poslovil od njega in nadaljeval svojo pot proti tretjemu planetu. Tam je živel pijanec, ki je pil iz enega samega razloga, ker ga je bilo sram, da je pil. Princu se je zasmilil. Pot je nadaljeval proti planetu štiri, kjer je naletel na trgovca. Ta je imel toliko dela, da princu sploh ni utegnil nameniti pozornosti. Saj veste, pri štetju zvezd se hitro zmotiš, zato ga Mali princ ni hotel motiti. Njegova dolga pot se je nadaljevala proti asteroidu pet. Tam je živel svetilničar, ki je na vsako minuto prižigal in ugašal svetilko. Prispel je do planeta šest in zagledal starega gospoda, ki je sedel pred ogromno knjigo. Čez čas mu je gospod pojasnil, da je geograf in mu razložil, kaj pomeni biti geograf. Tako je Mali princ po dolgem potovanju končno prišel na sedmi planet, imenovan Zemlja. Iskal je prijatelje, vendar je bil zelo presenečen, ker nobenega ni našel, bil je namreč v puščavi. Naenkrat je zagledal kačo, ki je počasi plazila mimo njega. Čez čas je zagledal tudi rožo. Ali si lahko predstavljate: eno samo rožo je srečal na svojem popotovanju. Po dolgi hoji se je Mali princ povzpel na visoko goro. V primerjavi z njegovimi majčkenimi vulkani so bile res ogromne in uzrl je vrt razcvetelih vrtnic. Bil je zelo nesrečen, saj mu je vrtnica na njegovem planetu rekla, da takšne kot je ona ni na celem svetu. Tukaj v tem cvetličnem vrtu pa jih je bilo nešteto. Legel je na trato, za seboj je zaslišal glas. Obrnil se je in videl lisico, ki ga je naučila marsikaj, ne samo to, da je njegova vrtnica nekaj posebnega, ker je odgovoren zanjo, temveč tudi, da na Zemlji ljudje ne gledajo s srcem. Nepozabna je njena izjava: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." In to je tudi sporočilo te knjige. Saj ljudje dandanes pogosto gledamo in sodimo druge samo glede na njihovo zunanjost. Kakšni so po srcu, nas ne zanima. Moje mnenje:
Koni Vöröš, 3. a |