Ljubezenska zgodba, ki to ni

Iz budilke se je razlezal tisti ogaben zvok, ki se ti zabija v zadnji del glave, in te enostavno prisili, da ga utišaš. Udarila je po budilki in se obrnila na drugo stran. Ni ji bilo jasno, zakaj je med počitnicami enostavno ne pustijo na miru. Še nekaj časa se je obračala po postelji, a ni mogla več zaspati. Pogledala je na uro, na kateri so rdeče številke jezno utripale 9:42 in se odločila vstati.
Zbrcala je rjuho s sebe in se skobacala iz postelje. Rahlo omotična se je v pižami sprehodila do omare. Razmišljala je, če se mogoče tako počutijo tisti, ki so večer poprej posnifali črtico ali dve kake opojne substance. Sama tega ni nikoli poskusila. Globoko v njej jo je sicer mikalo, a je bila striktno proti takim stvarem. Razlog za njeno omotičnost je najverjetneje tičal v dejstvu, da je večer poprej šla malo pozneje spat. Skoraj se je zaletela v omaro, in ko se je spet osredotočila na svoja dejanja, jo je odprla. Po krajšem pomanjkanju misli, se je spomnila na trenirko, ki jo je včeraj zvečer vrgla preko stola za svojo pisalno mizo. Ne da bi zaprla omaro, je pograbila trenirko in se preoblekla.
Pomislila je na vse tiste, ki se zjutraj nimajo v kaj preobleči in po telesu ji je stekel tisti poseben občutek krivde, ki te obhaja, ko ne moreš storiti praktično ničesar. Odločila se je, da bo še najlažje, če za to okrivi svetovne voditelje, ki vsi po vrsti trdijo, kako veliko postorijo za "lačne in nemočne", in se nasmejala ob misli na vse kampanje prodaje gumijastih zapestnic, ki niso imele absolutno nobenega efekta.
Misli so ji odtavale, in ko se je obrnila proti vratom, je z levim mezincem zadela v priprta vrata lesene omare. Jezno jih je zaloputnila in pobrala sliko, ki je elegantno s plavajočimi gibi padla na tla. Bila je ena tistih slik, ki jo krasijo majhni psički v vrsti, na kateri eden izmed njih namesto glave kaže rep in skupaj z njim vse, kar spada zraven. Na sliki je bilo lepo vreme in vse je kazalo, da bo tako tudi v Celju. V želodcu ji je glasno zakrulilo.
Odpravila se je proti kuhinji in spotoma zavila še v kopalnico. Odločila se je, da si bo danes vzela čas, saj je bil to eden redkih trenutkov, ko je mlajša sestra še spala, starša pa sta bila v službi. Vstopila je v kopalnico in pobrala kartonski tulec, ki je kot okostje davno umrlih ljudi pričal o nekdaj debelih oblogah toaletnega papirja. Odvrgla je tulec v koš in odstranila plastično zaščito z glave svoje zobne ščetke. Umila si je zobe in počistila umivalnik. Preden je zapustila kopalnico, se je še zgrozila nad svojo podobo v ogledalu in si na hitro popravila pričesko.
Na stopnicah je pazila, da ni stopila na 4. in 7., ki sta glasno škripali. Stopnici sta škripali že odkar so se vselili v hišo in nihče ni še nikoli pomislil, da bi ju popravili. Včasih, ko je mislila, da je nihče ne opazuje, se je igrala s škripanjem stopnic. Prestopala se je z ene na drugo, in preizkušala, kako mora stopiti nanju, da bi čim manj zaškripali.
Z mislimi neznano kje je zavila v kuhinjo in si pripravila skodelico kave. Ko je opazovala, kako teče kava v skodelico, je pomislila na vse vojne, ki so se po svetu odvijale zaradi črnega zlata. Os nje je odvisen svet, in zdaj, ko je hladne vojen že dolgo konec, je vlogo tehtnice v svetu prevzela nafta. Niti sanjalo se ji ni, kakšen bo svet, ko bo nafte zmanjkalo. Države kot so Savdska Arabija, katerih gospodarstvo stoji na vse bolj šibkih nogah naftnega gospodarstva, bodo zapadle v veliko krizo. Vzniknile bodo nove vojne. Pa ne zato, ker bodo vse države želele čim več nafte, ampak zaradi denarja samega. Svet bo padel v "cold turkey" iz katerega se bo le stežka izvlekel.
Kava ji je stekla preko roba skodelice. Naglo se je zbudila iz svoje zamišljenosti in glasno zaklela. Pobrisala je kavne madeže in se usedla za mizo. Pazljivo je srknila požirek nesladkane kave. Ni mogla mimo vzporednice z naftnimi državami, ki so pile nafto, kot ona kavo in jih je prav tako spreletaval tisti sladko grenki občutek ob požirku kave, ko začutiš toploto in vonj po praženem, ki te prebujata, potem pa občutek grenkobe v grlu, kot da bi se spomnil, da bo črne tekočine enkrat zmanjkalo, ti pa se še naprej izmikaš temu dejstvu in iskanju rešitve vedno hitreje prihajajočega problema.
Časopis, ki je na mizi sameval od očetovega odhoda v službo, je potegnila k sebi in na zadnji strani prebrala šalo dneva. Ni se nasmejala, prav tako je ni prevzela "umetniška" nadarjenost 7-letne deklice, katere slike se prodajajo po ceni petsto do dva tisoč ameriških dolarjev. Za njo to nikoli ni bila umetnost. Umetniškega dela ne določi virtuoznost "umetnika". Če nekdo po naključju in brez razmisleka spacka sliko, na kateri so barve v izrednih kontrastih in mešanicah, to samo po sebi še ni umetnost. Stvar lahko imenujemo umetniško delo šele, ko jo umetnik ustvari zavestno, iz nekega notranjega vzgiba. Oznaka umetniško delo ne izhaja samo iz lepote ali edinstvenosti dela, ampak iz razloga za nastanek le-tega. Ob tem razmisleku se ji je porodila misel o vse bolj prenesenem pomenu človeštva. Vse besede, ki so nekdaj označevale nekaj edinstvenega, nekaj res posebnega, postajajo vse bolj posplošene in s tem izgubljajo svojo vrednost. Besede pa, je pomislila, so duša človeštva. Brez besed, brez sporazumevanja človeštvo nikoli ne bi moglo doseči stopnje, na kateri je danes. In s tem, ko svojo moč izgubljajo besede, skupaj z njimi propada človeštvo. Boyzone so nekdaj peli: "It's only words. And words are all I have, to take your heart away. " Ne preseneča, da so razpadli. Nasmehnila se je in obrnila stran.
Stran je bila polna krajših člankov brez skupne teme. Včasih jih je brala kar tako, za krajšanje časa in o njih razmišljala. Toda današnja stran je bila drugačna od vseh prejšnjih. Na njej ji je bilo nekaj znano. Mogoče celo preveč. Kar naenkrat jo je spreletel srh in pogledala je še enkrat, tokrat podrobneje. V desnem zgornjem kotu je bil članek posebne vrste. Obvestilo o samomoru M. D.-ja. V trenutku je pozabila na vse, o čem je razmišljala to jutro. Zaprla je oči in globoko zavzdihnila.
Mitjo je spoznala pred petimi leti, ko je vstopila v prvi letnik srednje šole. Sedel je dve klopi za njo, imel je daljše rjave lase, modre oči in presekano spodnjo ustnico. Ta ustnica ji je še posebej ostala v spominu. Ustnica, ki nikoli več ne bo zatrepetala v žalosti, ustnica, ki nikoli več ne bo nikogar poljubila, nikoli več okusila zimskega mraza. "Konec je," je pomislila. Takrat ga ni marala. Na živce ji je šla njegova vedno pozitivna energija. Nikoli ni bil slabe volje. Vedno je bil pri pouku, vedno je rad pomagal, nikoli se ni pritoževal. Kadarkoli je bila slabe volje, jo je vedel spraviti v smeh.
Februarja v prvem letniku je prvič manjkal pri pouku. Nihče ni vedel zakaj ga ni, enostavno ga nekega dne ni bilo. Čez štiri dni se je vrnil, spet ves nasmejan in poln pozitivne energije. Ko ga je kdo vprašal, kje je bil, se je enostavno nasmehnil in mu povedal, da je potreboval odmor. Razredniku je prinesel opravičilo in to je bilo to. O tem enostavno ni govoril. Nekateri so namigovali, da je bil v psihiatrični bolnišnici, pa se jim je enostavno smejal v obraz.
V prvem letniku se z njim ni veliko družila. Proti koncu šolskega leta mu je po nesreči padel zvezek in se na tleh odprl. Bil je eden tistih zvezkov na spiralo, ki so videli že boljše čase, njihove platnice pa so pričale o ekscesni uporabi, a so kljub temu ostale ravne in trdne. S črnim črnilom se je preko belega ozadja razlivala pesem, napisana v angleščini. Pobrala je zvezek, in še preden bi lahko prebrala kaj več kot le nekaj besed, se ji je zahvalil in zvezek porinil v torbo. Takrat ga je prvič videla takega. Kot bi se je za trenutek nenadoma ustrašil in zaprl vase. Potem se je spet nasmehnil, se opravičil češ, da se mu mudi in odšel.
Ni ji bilo jasno, zakaj bi želel storiti kaj takega. Vprašala se je, če končajo ljudje svoje življenje iz sreče. Pri Japoncih je samomor zadnje dejanje časti, pri drugih ljudstvih dejanje strahopetca. Danes nekako nima pomena. Nekateri posežejo po njem, ker ne zmorejo več živeti v tem svetu. Nihče od teh ljudi ni bil srečen. Pa je vseeno toliko zgodb o ljudeh, ki so bili dan pred samomorom zares srečni. Je bil tudi Mitja? Tega ni vedela. Vedno je deloval srečen, a zdaj, ko se ga je poskušala čim bolje spomniti, je podvomila v to.
Drugi letnik je mineval zelo hitro. Po podelitvi spričeval je šla s prijateljicami na kavo. Ko so stopile iz šole in se napotile proti kavarni, za katero so upale, da v njej ne bo mrgolelo proslavljajočih se srednješolcev, se je spomnila, da je v omarici pozabila jopico. Pohitela je na šolo in ko je vstopila v garderobo, ga je zagledala. Tam je sedel, popolnoma sam, z rokami zakopanimi v dlani. Obrnil se je in si obrisal solze. Z umetnim nasmehom se ji je opravičil, se vstal in krenil proti vratom. Ni vedela, kaj naj reče. Nikoli ga še ni videla takega. Za njo je bil vedno tisti nasmejani, tečni fant, ki ga nič ni moglo spraviti v slabo voljo. Brez dodatnega razmisleka je v prazno bleknila povabilo na pijačo. Pogledal jo je z očmi polnimi veselja in povabilo sprejel.
Od tistega trenutka, sta se vedno več družila. Vedno je bil nasmejan, pa mu tega ni več mogla zameriti. Poletje sta preživela praktično nerazdružljiva. Skupaj sta hodila na koncerte, na bazen, enkrat sta celo skupaj kosila. Postal ji je všeč. Ni se zaljubila vanj, vsaj mislila je tako, on pa je postajal vse bolj in bolj navezan nanjo. To ji je takrat še ugajalo.
V novo šolsko leto sta stopila skupaj. Nekateri so ju proglasili za "par", a sama se je vztrajno prepričevala, da temu ni tako. To je opazil tudi on. Nihče ni vedel zakaj, ampak vedno več je manjkal pri pouku, nehal je hoditi na treninge, vedno več jo je klicaril. Povedala mu je, da je čas, da se vrne k šoli, in da bo še najboljše, če se nekaj časa ne vidita.
Po tistem usodnem klicu, se je prisilila, da se je nehala zanimati zanj. Spet je postal neustavljivo vesel. Ko je tako razmišljala o tem, je ugotovila, da ga je slabe volje videla samo enkrat v življenju. Tistega zadnjega šolskega dne, ko je svoje petice utapljal v solzah. Šele zdaj se je spomnila, kako je zadnje šolske leto neprestano k sebi stiskal tisti vedno bolj zmaličen zvezek, ki mu je takrat padel na tla, za katerega nihče ni vedel, kaj skriva na svojih listih, polnih oslovskih ušes. V šoli mu je šlo odlično, maturo pa je opravil brez večjih težav.
Pomislila je, zadnja stvar, ki se je spomni, je, da je bil na zabavi po podelitvi maturitetnih spričeval najsrečnejši človek, ki jih je videla kadarkoli v življenju. Tam ji je povedal, naj se ne žre zaradi stvari, ki so se zgodile med njima.
"Takrat je bil prvič zares srečen," ji je odmevalo v glavi. Obrisala si je solzo, in še enkrat prebrala obvestilo. Spomnila se je pesmi Immortality, ki ji jo je predvajal, ko sta bila prvič sama. Ko je svoje misli zatopila v zadnji verz, je iz sobe zaslišala radio, ki ga je prej pozabila izklopiti. Povzpela se je po stopnicah, počasi je stopila na vsako izmed njih. Sedma ni zaškripala. Mimo speče sestrice je stopila v sobo, v kateri je tiho igrala Planet Caravan.

Filip Dobranić, 3. a