Človek preživlja lepe trenutke svojega življenja in tudi manj prijetne trenutke, ki bi jih najraje pozabil. Takrat si poskušam ohraniti v spominu dobro stran situacije, slabo pa potlačiti ali - če se le da - pozabiti.
Ne razumem, zakaj ljudje drug drugemu mečemo pod noge polena oziroma zakaj drug drugega ponižujemo. Saj od tega nimam koristi ne jaz, ne ti. Če koga naderem, se obrnem in ga pustim samega, njemu pa ostane občutek majhnosti, počutil se bo kot smet, mrčes, meni pa se bo oglasila vest in bom na istem kot on. Imeti občutek, da si mrčes, da te na tem svetu nihče ne potrebuje, je tako grozen. Počutiš se tako samega, da bi najraje takoj zapustil ta svet, postane ti vseeno za tvoje bližnje, postaneš brezbrižen …
Tudi sama sem bila v takem položaju, ko sem se počutila kot uš, še bolje rečeno kot bogomolka med kobilicami. Na prvi pogled se zdi, da sta si ti dve živalci podobni, ko pa ju bolje pogledaš, vidiš, da je bogomolka grša, počasnejša, bolj gnusna. Skupno jima je le to, da sta zeleni. Sama sem se počutila kot bogomolka, ki se zaveda tega, da ne spada tja, kjer pač je. Od domnevnih prijateljev sem bila ponižana pred meni neznanimi osebami, s katerimi sem se na poletnem taboru videvala še naslednjih pet dni. Vsakič, ko sem se morala soočiti z določenimi obrazi, sem dobila občutek, kot bi mi črvi in rdeče mravlje, ki so kos želodčni kislini, razgrajevali želodec in so mi po žilah začele lesti stonoge. Takrat bi se bila najraje zvila v klobčič v omaro in počakala, da to ščemenje mine. Najhuje je bilo to, da nisem nič rekla in nihče ni govoril zame. Dajala sem vtis močne osebnosti, ki je "malenkosti" ne zmotijo. Takrat si nisem priznala tega, kar se je zgodilo pred mojimi očmi, kajti šele zdaj, nekaj let po tem dogodku, sem si priznala, da so me res grdo ponižali in da so me tiste besede bolj prizadele, kot sem si mislila. Vprašala sem se, zakaj ne pokličem staršev, da bi me odpeljali domov? Nisem spala, nisem bila lačna, bila sem prizadeta. Počutila sem se majhno, brez smisla, s krčem v trebuhu. Motilo me je predvsem to, da so mi zlo naredili "prijatelji", to, da me zato ostali vrstniki niso spoznali take, kakršna sem, da nisem govorila zase.
Ampak danes je vse kot po starem. S temi ljudmi govorim, se pozdravljam, a v meni so vseeno še brazgotine, pa ne v trebuhu, temveč v srcu. Občutka mrčesa ne privoščim nikomur. Mene od tistega trenutka vedno spremlja, od takrat vem, da se v meni skriva mrčes, ki čaka, da skoči na plan, čaka, da me bo spet kdo prizadel. Vendar se jaz znova in znova bojujem s tem insektom v sebi … Kaj, če po bogomolki sledi ščurek, ki je še večji, še bolj gnusen in živi v še bolj gnilih prostorih?

Eva Nađ, 3. a