Nahajam se v času romantike in moj največji konkurent me je izzval na dvoboj. To je sedaj ''moderno'', ampak zakaj je to potrebno? Lahko bi se mirno pogovorila ob pijači, da le ni tako hudo, kot si on to predstavlja. Trdi namreč, da sem ga užalil, ker sem takorekoč ''osvajal'' njegovo zaročenko. No, temu ni ravno tako, v bistvu sem jo hotel le pobliže spoznati, saj je v redu punca, ampak da bi zaradi nje šel ''zapravljat'' smodnik? Če bom dvoboj odklonil, bom izgubil vso čast, in … kaj bodo na to rekli ostali plemiči, da sem šleva? Odločil sem se, da bom kljub nespretnosti s strelnim orožjem šel na dogovorjeno mesto. Odvijalo se je nekako takole: Zamudil sem, moj nosač orožja ni bil iz dogovorjenega sloja in namesto določenih desetih korakov, sem takoj izvlekel pištolo in nasprotnika ustrelil v glavo. Treba se je pač znajti. No, sedaj pa grem zaročit njegovo (''bivšo-bodočo'') nevesto.
Dandanes se dvoboji vrednotijo drugače, pa tudi ljudje se ne užalijo tako hitro. V bistvu, smo že na žalitve ''imuni'', saj se dogajajo prepogosto, in zanje nihče ne plača z življenjem. Seveda se tudi odvijajo drugače, če jih sploh lahko imenujemo, dvoboji. Naj povem en primer, ki se je zgodil poleti na košarkaškem igrišču. Ker sem zgrešil veliko trojk, me je nek soigralec verbalno napadel, da kako sem lahko tako neumen in tako neroden … Seveda tega nisem vzel kot žalitev, me je pa zelo skrbelo, ker nisem želel, da bi dobili ostali o meni tako mnenje, da sem slab igralec. In izzval sem ga na tako imenovan ''dvoboj''. Seveda je bilo prisotno orožje, in še povrhu strelno, in to ni bilo nič drugega kot enostavna gumijasta žoga za košarko. Pomerila sva se v metanju trojk in da bo ''efekt'' večji, sva še stavila za solidno vsoto denarja. V trojkah sem ga premagal, ker sem več zadel, in dobil sem tudi naklonjenost soigralcev. Sedaj mi bolj zaupajo in mi še celo včasih ukažejo, da naj vržem za tri. Ta dvoboj je šel za čast in tudi ostali prisotni so to tako razumeli, le nihče si ni upal priznati, da ponavljamo tiste ''častihlepne'' in domišljave plemiče, ki so to počeli v obdobju romantike.
Obstajajo tudi še ''staromodni dvoboji'' v tako moderni glasbi, kot je rep. Namreč reperji se znajo kdaj pa kdaj pomeriti v tako imenovanem ''freestyle battlu''. Cilj tega dvoboja je, da se izkažejo in dokažejo, kdo ima boljše verze, bolj hecne, kdo ima boljši flow… Ampak čemu vse to? Teh vrst dvobojev se udeležujejo le tisti reperji, ki nimajo dovolj samozavesti, niso dovolj samokritični in ne znajo sami oceniti svoje sposobnosti. Torej grejo na oder ali pa pred večjo gručo ljudi in se tam pomerijo z enim nasprotnikom. Včasih pa tisti, ki hočejo izpasti ''profesionalno'', nehote ponižajo in izgubijo sloves. Torej imajo dvoboji dobre in slabe lastnosti. Lahko povzdignejo heroje ali pa potlačijo zgube. Dogaja se pa tudi obratno.
Udeležba v dvobojih je lahko usodna, saj pri tem stavimo veliko stvari na ''kocko'', ki se ne izidejo vedno nam v prid. Dandanes imajo dvoboji definitivno drugačen smisel kot v času romantike. Ne bi vedel za primer, ko bi se dva moška spopadla med seboj zaradi izvoljenke, saj veliko odloča tudi ženska sama.

Benjamin Gönc, 2. a