Zaupanje Kaj sploh je zaupanje? Zakaj smo ljudje ustvarili zaupanje? Lahko sploh komu zaupamo? Ne delajo nam težave odgovori. Odgovore poznamo, ne poznamo pa vprašanj. S pomočjo katerega vprašanja, bi se lahko najbolje približali odgovoru, ki bo zadovoljil naše potrebe? Pa pojdimo lepo od začetka. Zaupanje je popolnoma osebna zadeva. Kdaj bomo komu zaupali, to vemo samo mi. V naših glavah so postavljene meje zaupanja. To so meje, ki jih morajo drugi doseči, da si pridobijo naše zaupanje. Zakaj ne zaupamo vsem ljudem? Ker jih ne poznamo? Se bojimo, da bi izdali kakšno naših skrivnosti? Se bojimo, da bi nas kdo izdal? In še bi lahko našteval. Najprej vam bom pokazal, kaj je pri večini ljudi potrebno, da nekomu zaupajo. Ljudje ne bomo zaupali nekomu, ki mu ne zaupamo. Torej nekomu, ki ni dosegel meje zaupanja. Ponavadi zaupamo ljudem, za katere mislimo oziroma vemo, da jih poznamo. Dejstvo je, da tudi tistih ljudi, za katere mislimo, da jih poznamo popolnoma, ne poznamo tako dobro, kot si mislimo. Najprej moramo spoznati sebe, zaupati sebi in šele nato ostalim. Torej, ko spoznamo sami sebe, si zaupamo, lahko pričnemo odkrivati svet in spoznavati druge. Odprli smo se svetu. To se vam zdi najbrž malce čudno, saj po vsej verjetnosti niste razmišljali o tem, koliko se poznate. Mi spoznavamo sami sebe podzavestno. To se nam dogaja že od rojstva. Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste naredili nekaj, česar od sebe niste pričakovali. S tem ste odkrili del sebe. Sedaj pa so na vrsti ostali. Tako kot vedno, si bodo ljudje želeli vašega zaupanja. Nekateri bodo celo pritiskali na vas tako, da tega sploh ne boste opazili. Zakaj? Zaradi zarote? Maščevanja? Zamere? Poznamo odgovor, ne pa vprašanja. Odgovor je, ker želijo biti boljši od vas. To so stvari, ki nam bodo, če še niso, grenile življenje. Pa poglejmo na sončno stran sveta. Zaupati vam bodo hoteli, ker so vaši prijatelji, družinski člani, partnerji in podobno. Z zaupanjem vam želijo izkazati spoštovanje. In to moramo vračati. Pomislite na trenutke, ko ste se s prijatelji ali bližnjimi pogovarjali povsem brez zadržkov. Zaupali ste jim in oni vam. To je eden najlepših občutkov, ki jih lahko poleg ostalih občutite. Počutite se prostega in lažje vam je pri srcu, saj se zavedate, da vas obdajajo pravi prijatelji. Prijateljstvo se gradi na zaupanju. Vsak človek ima skrivnosti. Jaz jih imam, vi jih imate in imajo jih tudi vsi ostali, ki jih poznate ali pa tudi ne. Prav skrivnosti so tiste, zakaj ne zaupamo vsem ljudem. Enostavno se bojimo posledic, ki bi se lahko zgodile, če skrivnost privre na dan. Ampak vsak od nas ima zaupnika. Nekateri starše, drugi partnerja/ko, nekateri pa celo duhovnika. Ti ljudje so na takšen ali drugačen način pridobili naše zaupanje in mi njihovo. Zavedamo se tega, kako pomembno je, če imamo nekoga, ki mu lahko zaupamo svoje skrivnosti, pa naj bodo še tako skrivnostne. Nekega dne me je prijatelj vprašal, kako naj ve, če ji lahko zaupa. Odgovor na to vprašanje je jasen. Poslušaj svoje srce, vendar pazi, tudi srce je zmotljivo. Edina stvar, ki ji moramo narediti, da lahko v takšnem primeru nekomu zaupamo, je, da tvegamo. Vendar ne povsem brezglavo. To, da nam nekdo trdi, da nam zaupa, ni dovolj. Moramo začeti počasi. Najprej moramo osebi zaupati nekaj, za kar nam ne bo žal. Čas je tisti, ki bo pokazal, ali ji lahko zaupamo ali pa ne. Jaz se ne čudim, zakaj je veliko ljudi razočaranih nad tem, da jih izdajo. Enostavno prehitro zaupajo ljudem. Ti so ogroženi, prav tako kot tisti, ki ne upajo zaupati nekomu. Tistim, ki nočejo ali ne morejo zaupati nikomur, ne bo nihče zaupal. Ne bodo mogli zgraditi trdnega prijateljstva. To ne pomeni, da ne bodo imeli prijateljev, prijateljska vez ne bo tako močna kot v primeru, če bi jim zaupali. Ni težko dobiti zaupanja nekoga, to zaupanje je težko obdržati. Da si pridobimo zaupanje nekoga, so potrebni mesci, mogoče tudi leta, včasih pa samo dnevi. Vendar, da zaupanje izgubimo, pa je dovolj trenutek. Če tega niste doživeli, ste to gotovo videli v kakšnem filmu ali gledališki predstavi. Zakaj je to tako? Zakaj ni ravno obratno? Zakaj si potem še težje pridobim zaupanje tiste osebe? Zakaj ? Zakaj ? Zakaj ? Ravno zato. Ljudje smo neke vrste sistem, ki v nevarnosti vklopi obrambo. To se zgodi povsem podzavestno, boste mislili. Vendar to ni tako. Kako bomo mi reagirali, če nas kdo izda, je povsem odvisno od posameznika. Flegmatikom bo povsem vseeno. Kot jim je vseeno za večino stvari na tem svetu. Večino ljudi pa bo za krajši čas pretreslo. Osebi ne boste več zaupali, čeprav jo boste še vedno imeli radi. Izdali so vas. In nosili boste posledice. To je tisto, zaradi česa se osebi želite ne vsak način maščevati. Tu imate možnost izbire: odpustiti osebi in ji dati še eno priložnost ali pa se maščevati. Toplo vam priporočam, da se odločite za prvo možnost. Če se boste maščevali, vam bo žal. Slej ko prej. Enostavno boste morali prezreti ta dogodek. Kaj pa če bo ta oseba to vaše zaupanje izkoristila še enkrat? Brez vsakršnega občutka krivde ji stopite na prste. Takrat, ko jo bo to najbolj bolelo. Dajte si duška. Zasluži si to bolj kot vi. Bili ste prizadeti in razočarani. Spravili so vas na kolena, ampak morate vstati in živeti naprej. Ampak sedaj je človek še manj zaupljiv, kot je bil na začetku. Pozornejši boste na ostale, popolnoma jim nikoli ne boste zaupali. Vse to zaradi enega trenutka in ene osebe. Za vedno se boste spremenili, čeprav se tega čez čas ne boste zavedali. Jaz sem se tudi. "Povej mi. Saj ne bom rekel nikomur ", "Saj meni lahko zaupaš ", "Ostalo bo med nama " Pa bo res? To so besede, s katerimi nas želijo nekateri ljudje zavesti. Te in ostale fraze uporabljajo samo zato, ker še nimajo našega zaupanja. Sedaj pa se zamislite in boste ugotovili, da jih vi tudi uporabljate. Celo takrat, ko govorite s tistim, ki mu popolnoma zaupate. Torej, naj res nikomur ne zaupamo? Ne. Zakaj? Enostavno zato, ker nekaterim ljudem popolnoma zaupate. Zdi se neverjetno, ampak je res. Paradoksalno? Sploh ne. Če pa še malo pomislim, pa ugotovim, da ljudje samo mislimo, da nekomu popolnoma zaupamo. Sčasoma se ta misel utrdi v nas in enostavno pričnemo verjeti, da nekomu popolnoma zaupamo. Nikomur ne moremo popolnoma zaupati. Tudi če imamo čisto vest (kar še teoretično ni možno). Če bi nekomu zaupali popolnoma, bi dosegli nekaj, česar ne moremo doseči. To je popolnost. Popolnosti se lahko samo približamo, ne moremo pa je doseči. Zakaj? Kaj bom zdaj povedal, je mogoče res ali pa mogoče ni res. Preden se rodimo, gremo skozi svet idealov. Prepotujemo en svet. In nato pridemo v naš svet. V svetu idealov vidimo vse mogoče stvari. Najbrž si mislite, da tega ne morem dokazati. Ja lahko dokažem. Vidimo pravilen krog od daleč, se nam zdi popoln. Če si ga ogledamo od blizu, ugotovimo nepravilnosti. Torej je ta pravilen krog skoraj popoln. Kakšno povezavo ima to z idealnim svetom? V idealnem svetu obstaja samo popolnost. Zaradi te popolnosti, se nam ostale stvari zdijo nepopolne. Še en dokaz? Zakaj se nam zdi napihnjen balon, kot nepravilen krog? Zakaj ni obratno? Zakaj ni krog nepravilen balon? Ravno zaradi idealnega sveta, zaradi katerega ne moremo doseči popolnosti. Torej nikomur ne moremo popolnoma zaupati. Lahko pa se popolnosti približamo. Eno bolj zanimivih vprašanj se mi zdi: "Zakaj smo ljudje ustvarili nezaupanje?" Nezaupanje je tisto, zaradi katerega lahko nekomu nekaj zaupamo. Odgovor je povsem enostaven. Naši predniki si niso zaupali zaradi preživetja oziroma užitka (praljudje). Na primer "sosedu" niso povedali, kje zorijo najlepše divje jagode v gozdu, samo zato, da bi lahko sami uživali. Kaj pa danes? Zaradi ugleda. Vsi želimo obdržati in izboljšati svoj ugled, saj samo tako lahko postanemo "najboljši". In zaradi želje po "avanturah". Kaj bi se zgodilo, če bi vsi vsem zaupali? Svet bi bil pust. Ne bi doživljali tistega adrenalina, ko bi nam kdo razkril svojo največjo skrivnost. Vsi bi vedeli vse. Nihče ne bi bil umorjen oziroma bi vse morilce ujeli in jih zaprli. Ne bi se morali truditi dekletu/fantu povedati, kaj čutimo do nje/njega. Vse bi bilo enostavno. Že vnaprej bi vedeli, kaj bo v testu. In podobno. Ampak zaupanje je tisto, ki nam te stvari onemogoča. Greni nam življenje. Če bi nam vsi "popolnoma" zaupali, v šolah sploh ne bi potrebovali ocen. Profesorji bi enostavno vedeli, če smo se naučili ali ne, če bi vprašali: "Si se naučil?" in ker bi jim mi zaupali, bi jim povedali resnico. Ljudje lažemo, da bi obdržali skrivnosti. Tisti, ki trdi, da ne laže, laže. Njegova skrivnost je ta, da tudi on laže, vendar se tega sramuje. To je dejstvo, s katerim moramo živeti. Če komu ne zaupamo, mu niti ne verjamemo. Oziroma imamo pomisleke glede njegovih izjav. Torej, da bi verjeli temu, kaj ste sedaj prebrali, morate zaupati meni. In če verjamete temu, kar berete, mi zaupate. Ne popolnoma, vendar ne dvomite preveč o meni. Ampak ali mi sedaj, ko ste to prebrali, še vedno verjamete? Prav tako kot vas, bi tudi mene začeli preganjati dvomi. Enostavno vas ne poznam in po vsej verjetnosti niti vi mene ne dovolj, da ne bi dvomili o tem, kar ste do sedaj prebrali. Tu je dokaz, da ne moremo pridobiti zaupanja nekoga z enim dejanjem, lahko pa ga izgubimo. Enostavno bi moral napisati, da je to vse popolna laž (kar ni res) in vi mi v bližnji prihodnosti ne bi slepo verjeli, kot mi oziroma ste mi na začetku. Komplicirano? Ne! Zanimivo. Ljudje iz dneva v dan prihajamo do novih spoznanj, prav zaradi zaupanja. Dokaz za to, ste prebrali pred nekaj trenutki. Ko pričnemo dvomiti v nekaj, nehamo zaupati nekomu, ki smo mu do zdaj zaupali brez predsodkov. To se zgodi zato, ker ko prebirate besedilo, ali koga poslušate, ali gledate film, pričnemo ljudje enostavno verjeti tistemu, kaj vidimo in slišimo. Šele čez čas, oziroma, ko nas kdo opomni, opazimo vse napake, ki so se zgodile. Prav tako je z zaupanjem. Nehamo zaupati, pričnemo dvomiti. Ko pričnemo dvomiti, nam bodo sovražniki naših prijateljev, še bolj pomagali, samo zato, da bi nekomu nehali zaupati. Ko se bomo sprli s tisto osebo, bo cilj dosežen. "Sovražniki" bodo srečni, nam pa bo postalo iz dna srca žal. Ali smo ljudje edini, ki smo sposobni zaupati? Da? Ne? Da in ne. Večina ljudi bo pomislila na to, da človeku pes ali mačka sčasoma zaupa. Ali res? Nam živali zaupajo, ali pa so prijazne do nas, dokler jim nudimo udobje? Živali se niti ne zavedajo tega, da živijo. One živijo za preživetje. Drugih ciljev nimajo. Preživeti. Iz tega sledi, da živali, tudi če bi lahko, ne morejo zaupati nikomur. V boju za preživetje, ni prostora za padce. Živali so bitja, ki so prijazna do nas, vse dokler se ne počutijo ogrožene. Zato ne morejo zaupati. V bistvu niti ne vedo, kaj je zaupanje. Ljudje smo edina bitja, ki jih mi poznamo, ki se zavedamo zaupanja. Jaz vam, kdorkoli in kjerkoli že ste, zaupam. Ne tako, kot svojim prijateljem, ampak vam zaupam. Če vam ne bi zaupal, tega ne bi napisal. Ampak sem napisal. Ljubimo, ker želimo biti ljubljeni, spoštujemo, ker želimo da spoštujejo nas, zaupamo, ker želimo da nam tudi drugi zaupajo, zakaj potem sovražimo, če ne želimo, da nas drugi sovražijo? Ker jim ne zaupamo. Ker so uničili našo zavest o zaupanju. Koliko stvari se da napisati o zaupanju, kljub temu da je skoraj neopazen dejavnik v našem življenju. Jaz sem se skušal dotakniti čim več področij in jih tudi razumsko razložiti. Zelo zanimivo je tudi, da se ljudje nekaterih stvari niti ne zavedamo. Zahvaljujem se Vam, da ste izbrali tako zanimivo temo, saj o tem prej nikoli nisem razmišljal. Zdaj pa sem si enostavno dal duška. Veliko je neraziskanega, še več neznanega in še več nedokazljivega. Vsega, o čem govorimo, ne moremo dokazati. Enostavno si moramo zaupati, da lahko to verjamemo. Vse je relativno, je izjavil Einstein. Imel je prav. Še zmeraj ima. Zaupati si moramo, da lahko verjamemo. Vsi verjamemo v nekaj. Edini problem je, da o tem ne moremo razmišljati. Zato si moramo zaupati, da bi lahko verjeli. Zaupanje je pomemben dejavnik v našem življenju. Na takšen ali drugačen način. Zaupanje je, je bilo in bo. Kaj bo, ko ga ne bo? Ne vemo. Najbrž bo nekaj drugega. Kaj je to? Mogoče bomo kdaj izvedeli, ali pa sploh. Zaupajmo si, dokler lahko. Torej, bodimo prijatelji in ohranimo močne prijateljske vezi. Zaupajmo si. Tudi kadar nas spravijo na kolena, ko ne vidimo izhoda, moramo tvegati in nekomu na slepo zaupati. Slabše ne bo. Zaupanje pa ni edina stvar, ki ima vpliv v našem življenju. Ostale stvari tudi igrajo svoje vloge. Če boste kdaj pomislili na zaupanje, je moj cilj dosežen. Če ne, sem ga tudi dosegel. Kaj je moj cilj? Da sam razmišljam o tem. Če mi verjamete, mi zaupate. Če pa mi ne verjamete, pa ne pomeni da mi ne zaupate. Mi verjamete? Mi zaupate? Kaj koli si mislite o meni, jaz vam zaupam. Če vam verjamem? O tem bi se morali pogovoriti. Sem izpolnil vaša pričakovanja in si pridobil vaše zaupanje ali pa sem vas presenetil? Koliko ljudi, toliko stilov. To je moj stil. Jaz sem zadovoljen. Srečen. Če sem zadovoljen in srečen, imam nekoga, ki mu lahko zaupam. Ker si upam, vam zaupam. Si tudi vi upate? Alen Horvat, 2. a