Ali je evtanazija res prava rešitev? Morda ja, morda ne. Zagotovo pa ni enostavna odločitev, ki bi jo človek lahko sprejme z lahkoto.
Vsekakor menim, da se primer od primera razlikuje in da ne moremo reči, da je to v vsakem primeru prava določitev. Pri tem se velikokrat poraja vprašanje morale, saj se mnogim taka odločitev zdi nemoralna. Toda ali je res prav, da človeka, ki ga ohranjajo ob življenju aparati in ki živi samo še kot rastlina, pustimo pri takšnem ¨nepravem˝ življenju? Ali bi tisti človek želel tako sploh živeti? Mnogokrat tega sploh ne izvemo. Kakorkoli že, verjetno nobenemu človeku ni enostavno in povsem sproščeno reči zdravniku: ˝V redu, opravite evtanazijo.˝ Menim pa, da se nemalokrat opravi iz koristoljubja nekega svojca. Na primer v bolnici je star človek, ki živi v odvisnosti od kliničnih aparatov. Ta star človek je bogat, toda nima nobenih bližnjih sorodnikov. Pojavi se nek daljni, daljni sorodnikom, ki tega človeka recimo v življenju sploh ni spoznal, popolnoma brez oklevanj prosi, da opravijo evtanazijo le za to, da bi obogatel in sam živel finančno brezskrbno. To se mi zdi absurdno in bolno, saj ta ˝tujec˝ nima nobene pravice, da bi ugasnil življenje človeku, ki ga sploh ne pozna. O tem bi moral veljati nek zakon, ki bi preprečeval opravljanje evtanazije iz koristoljubja. O Ibsnovih Strahovih pa bi rad povedal, da je gospa Alvingova bila v zelo neprijetni situaciji, saj se je sama morala odločiti ali bo sinu pomagala umreti ali ne. Sliši se grozno. Velikokrat o odločitvi za evtanazijo odloči več ljudi, ki se pomenijo ali je vredno, da človek živi ali ne. Gospa Alvingova pa ni imela nikogar, s komer bi se posvetovala, zato je bila v zelo veliki dilemi.
Prišel sem do zaključka, da je življenje darilo in da tega darila ne smemo odklanjati, torej menim, da je najbolje, da umre naravne smrti.

Tim Pahor, 2. a