Christiane F.

Mi otroci s postaje Zoo

Že na začetku bi rad povedal, da knjiga Otroci s postaje Zoo ni knjiga, ki ima velik literarni pomen. Imeti bi pa morala pomen v današnji vzgoji mladih. Zgodba govori o trpljenju punce, ki je z dvanajstimi leti prvič vzela drogo in cela 3 leta trpela posledice odvisnosti.

Zgodba ima svoj začetek konec poletja, leta 1969 na nedolžnem nemškem podeželju. Christiane, ki je bila takrat stara 6 let. je svobodno tekala po vasi, se igrala z vaškimi otroci in njeno mlajšo sestro. Medtem so se pa njeni starši pripravljali na selitev v boljše življenje v Berlin. Tam sta starša nameravala v velikem stanovanju, z vsem luksuzom voditi ženitveno posredovalnico. Te utopične zamisli so kaj kmalu splavale po vodi in prisiljeni so se bili njihovemu gmotnemu stanju primerno preseliti. Žal v Groupisovo mesto, moderno berlinsko blokovsko naselje, s stonadstropnimi bloki, nakupovalnimi centri in lepo urejenimi tratami. V tem naselju je Christiane ugotovila, kaj odrasli pravzaprav z otroki počnejo. Tam je bilo vse prepovedano, niso smeli tekati po travi, plezati po drevesih ipd.. Trpela sta tudi njen maček in pes. V vsej tej zmedenosti zaradi novega okolja in njegovimi pravili je njenega očeta začela grabiti depresija in začel je svoji dve hčeri pretepati. Če se nista ravnale po njegovih pravilih, če sta prekršili kakšno stanovanjsko pravilo, je sledila klofuta. To je trajalo precej časa, medtem je zaradi tega njuna mati zapustila hišo. Oče se je umiril, ona pa se je čez tri dni vrnila. Dekleti je odpeljala s seboj v svoje stanovanje in se v kratkem ločila. Sedaj je prišla Christiane, spet v novo okolje. Tu je spoznala svojo novo prijateljico Kessi, s katero se je začela njena poguba. Kmalu se je iztrgala iz rok svoje mame. Začela se je oblačit, za fante, šminkat, piti, s Kessi sta kradli in sedaj namerno kršili splošna pravila. Tistega leta 1978 je bila Christiane stara 12 let in je prišlo do dejanskega začetka njene pogube. Takrat je v evangeličanskem disku prvič vzela hašiš. Pojavi se vprašanje, zakaj je vse to počela. Odgovor je preprost: želela je biti čim bolj podobna svojim vzornikom, ki so bili vsi trdi narkomani. Sedaj je bila vse bliže postaji Zoo, ki je v takratnem Berlinu veljala za zbirališče narkomanov, nastavljavčev, preprodajalcev, alkoholikov in še veliko drugih izmečkov sodobne družbe. Ko je vzela heroin, se je pa vse spremenilo. Christiane ni več upoštevala nobene avtoritete. Poslabšala se je v šoli, s starši se sprla in vedno bolj zahajala med te ljudi. Starši pa tega, kar se je z njo dogajalo, sploh niso dojeli, dokler ni mati našla na steni kopalnice kri od vboda igle. Takrat se je Christiane že zavestno poskušala odvaditi droge. Bila je v raznih zavodih, posvetovalnicah, klinikah. Nikjer ji niso vedeli pomagati, saj so se večinoma obnašali tako, kot da se jih sploh ne tiče, ali pa so hoteli pomagati, pa niso vedeli kako. Iz vsakega zavoda je uspela pobegniti in je takoj končala na sceni, avtostopu, ali pa lokalnem nastavišču, kjer si je z otroško prostitucijo prislužila denar za brizg. Zelo žalostno je, da so na svetu tako bolni, mislim seveda psihično bolni, ljudje, ki so te otroke stare komaj 14 let posiljevali. Christiane si ni uspela zadati zadnji t.i. zlati šus. To je prevelika doza heroina, ki bi jo morala pobrati iz njenega nesrečnega življenja. To se ni zgodilo, namesto da bi končala v onostranstvu, je pristala daleč od Berlina, v podeželski vasi ob Hamburgu. Komaj tam je uspela ubežati heroinu, v majhni vasi pri svoji babici. Po začetnih težavah se je vključila v tamkajšnjo družbo in si ustvarila nove utopične sanje brez heroina.

Christiane se je uspela odvaditi heroina in se je vrnila v domači Berlin, kjer je morala še poplačati dolgove iz preteklosti. Tako so jo 1985 obsodili na 9 mesecev zapora, nakar se je po prestani kazni odselila na grški otok, da bi ubežala starim navadam. Njena zgodba, ki ni zgodba, ampak kronika trpljenja, povzročenega zaradi heroina. Christiane ni pisateljica, njena zgodba ni izmišljena, saj tako grde zgodbe lahko napiše le življenje. Zgodbo sta zapisala dva novinarja, ki sta kaj kmalu zamenjala novinarsko zanimanje za poslušanje osupljive zgodbe t.i. normalnega najstniškega življenja. V knjigo so dodani pogovori s strokovnjaki na področju mamil. Kar se mi zdi najbolj nezaslišano v njihovih prispevkih, je to, da niso opazili, kaj se dogaja z mladino. Ne morem pa tudi verjeti, da niso opazili otrok, ki so se nastavljali, ležali napumpani s heroinom, pijani hodili po cesti, marsikdaj ležali na pol mrtvi na podzemni železnici.

Za konec pa še toliko. Knjigo priporočam vsem, ki je še niso prebrali, tistim, katere mika, da bi užili kakšno drogo, kateri občasno jemljejo mamila. Naj preberejo to knjigo, saj v izpovedi mladega dekleta lahko dojamejo, kakšno zlo je mamilo. Ker po sebi sklepam, da ni vredno zaradi kratkega zadovoljstva privedenega z mamili zapravit celo življenje. Res, da danes obstaja ogromno informacij o mamilih in o njihovih posledicah, ampak ta knjiga presega vse do sedaj slišano. Dobesedno ti zleze pod kožo. Pomembna se mi zdi še ena zadeva. Ne le mladi, ampak tudi starši in vsi ostali, ki vplivajo na otrokov razvoj, naj preberejo to knjigo. Da vidijo napake, ki jih delajo in da jih lahko čim prej odpravijo. Saj je življenje mladih previsoka cena za sprenevedanje, danes, ko velja rek, da na mladih svet stoji.

Tadej Jalšovec, 1. b