O PISATELJU IN NJEGOVEM DELU

Angleški pisatelj sir Arthur Conan Doyle se je rodil v Edinbirghu, 22. maja 1859. leta. Izuči se je za zdravnika in zdravniško prakso je opravljal skorajda celo življenje. Medicina pa ni bila njegova edina strast. Ustvarjalna žilica mu namreč ni dala miru in tako je komaj štiriindvajsetletni mladenič napisal in izdal svoje prvo delo, naslovljeno Študija v škrlatnem (1887). Kakršnega posebnega uspeha delo ni doživelo, a to ga ni ustavilo. Le dve leti pozneje je izdal novo delo, Znamenje štirih (1889), ki pa je doživelo isto usodo kot njegovo prvo delo. Zanimivo je, da je sir Arthur Conan Doyle doživel uspeh šele s svojim tretjim delom, pa čeprav se je le-to razlikovalo po prejšnjih dveh le v tem, da so bile zgodbe krajše, glavnemu junaku Sherlocku Holmesu pa je namenil še večjo vlogo, medtem ko sta forma in zvrst književnega dela ostala ista. Prigode Sherlocka Holmesa je tisto delo, ki mu je prineslo naziv mojstra detektivskih zgodb. Nato je kot zdravnik opustil svojo prakso in se bolj posvetil pisanju. V naslednjih letih se je podpisal še pod štiri dela, katerih skupni junak je ostal slavni detektiv čudnih navad, s pipo v ustih in v karirasti obleki, Sherlocka Holmesa. Ta dela so:
- Spomini Sherlocka Holmesa (1893)
- Baskervillski pes (1902)
- Vrnitev Sherlocka Holmesa (1905)
- Mojster Sherlocka Holmesa (1927)

V slovenskem jeziku so vsa dela izšla leta 1963. Sir Arthur Conan Doyle je umrl 7. Julija, leta 1930 v angleškem mestu Crowborough.

OBNOVA

V letih od 1894 do vključno 1901 je bil Sherlock Holmes zelo zaposlen. V tem času je v rokah imel na stotine primerov, ki so bili bolj ali manj uspešno rešeni. Nekega dne ga obišče gospa Violet Smith in ga prosi za pomoč. Violet pove da ima sestro in da sta jima umrla starša. Od takrat sta živeli zelo skromno in imeli sta le strica, ki je odšel v Afriko. Vendar čez čas umre tudi stric in v nekem časopisu opazita oglas, da ju iščejo. Nemudoma sta odšli k odvetniku, čigar ime je bilo objavljeno v oglasu. Tam sta se srečali z gospodom Carruthersom in gospodom Woodleyem, ki sta pravkar prišla iz Afrike. Ker je stric umrl in je pred smrtjo želel, da sestri živita dobro, jim je zapustil veliko denarja. Tako pride Violet Smith k Carruthersu, ki je zelo prijazen. Violet pri hiši dela kot učiteljica glasbe za zelo veliko denarja. Za en teden pride na obisk Woodley in jo spolno zlorabi. Vendar je glavni problem Violet ta, da jo nekdo zasleduje po samotni poti. Ko gre vsako soboto na postajo, jo oseba v črnem in z brki sledi. Zasledovalec se pojavlja vedno in le na določenem mestu. Ker se Holmesu zadeva zdi zanimiva, sprejme delo. Najprej pošlje vajenca Watsona, naj se malce pozanima. Watson se hitro vrne in pripoveduje Holmesu, ki ga le kritizira. Detektiv se osebno odloči za poizvedovanje, vendar se on prav tako vrne s slabimi novicami in poln modric. Čez čas dobi Holmes pismo, da jo je Carruthers zaprosil, vendar je ona že oddana. Zato ni potrebno več izslediti zasledovalca, saj se bo odselila. Ker pa je zadeva postala zelo zanimiva, se detektiv z Watsonom odpravi izsledit zasledovalca. Ko prideta do mesta, kjer se cela stvar dogaja, srečata kočijo, s katero se po novem vozi Violet, vendar prazno. Za kočijo prihiti oseba z brki in v črni obleki. Detektiv misli, da je zadeva končana, vendar se pošteno moti. Po pogovoru se vsi trije skupaj odpravijo poiskat Violet, kajti neznanec jo je ukradel. Ko najdejo Violet, je že proti svoji volji poročena z Woodleyem, ki želi le njeno premoženje. Takrat Carruthers izvleče pištolo in ustreli Woodleya, ki strel preživi. Neznanec v črni obleki in z brki je Carruthers, ki ji je sledil zaradi varnosti in ker jo je neizmerno ljubil. Cela stvar se konča brez poroke, saj izsiljena poroka ne velja. Na koncu se izve, da sta Woodley in Carruthers želela oženiti Violet zaradi denarja. Ker se pa je Carruthers zaljubil, ni želel več te zadeve, zato se je bal in sledil Violeti. Zgodba se konča s pravično kaznijo.

Zgodba je zelo zanimiva, saj se ni vedelo, kaj se bo zgodilo. Bral sem z veseljem, saj me je zanimalo, kaj se bo zgodilo. Pozitivno je bilo brati, kako detektiv zelo podrobno in natančno opisuje predmete. Med slabe stvari pa lahko uvrstim hitro menjavanje dogodkov. Vsak primer je bil uvod v naslednjega, in ko je bil zaključen, so njegovi udeleženci za vedno izginili.

Teodor Tot, 3. d