| Draga Maria! Vem, da se ti že dolgo nisem oglasila, ampak tu se je zgodilo toliko stvari. Oče je nekega dne pristopil k meni in me poskušal prepričati, da bi šla z njim v mesto. Odločil se je, da bo zgradil neki dom za mornarje, kjer naj bi mu jaz pomagala. Seveda sem predlog zavrnila, saj sem pri gospe Alvingovi imela vse, kar sem potrebovala. Saj mi vendar nič ni manjkalo. Poleg tega pa se je iz Pariza vrnil tudi njen sin, Osvald. Izredno je očarljiv. Zakaj sem le uboga služkinja, sem pomislila. Kako rada bi bila z njim. Imela bi dobrega moža, ki pa bi me poleg tega zlahka vzdrževal. Prav tako sem opazila, da tudi on ni ravnodušen do mene. Nekega dne sem bila sama v kuhinji, nenadoma pa se mi je on prikradel za hrbet, me objel in me poljubil na vrat. Bila sem tako presenečena, da sem zavpila. Nato se je zgodil velik preobrat. Gospa Alvingova se je odločila, da bo spregovorila. Že mnogo let je svojemu sinu in meni nekaj prikrivala. Ko sem izvedela resnico, sem bila res šokirana, saj česa takega nisem pričakovala. Tisti čudoviti fant, ki sem si ga zlahka predstavljala kot moža, je v resnici moj polbrat! Vedela sem, da moja mama ni bila ravno svetnica, ampak to da se je zapletla z gospodom Alvingom?! In da oče v bistvu sploh ni moj oče?! Še vedno ne morem dojeti, da so mi to vsa ta leta prikrivali. Ne samo gospa Alvingova, temveč tudi človek, ki naj bi bil moj oče. Če samo pomislim, da sem se skoraj zapletla s svojim lastnim polbratom, me kar zmrazi. V bistvu pa je konec koncev tako mogoče še boljše. Osvald je povedal, da je bolan. Ne vem točno, kaj mu je, ampak bolezen naj bi podedoval po očetu. Saj me ne preseneča, če je njegov oče res bil takšen. Le katero dekle bi si za moža želelo bolnega človeka? O, jaz že ne. Saj vendar hočem biti preskrbljena do konca življenja. No ja, po vseh teh presenečenjih sem se odločila, da se bom vseeno preselila v mesto, kjer bom pokušala začeti znova. Upam, da se čim prej srečava, saj te že pošteno pogrešam. Lepo te pozdravljam. |