Zgodba govori o Leni. Je
običajno petnajstletno dekle, nekaj posebnega pa so njene velike zelene oči.
Vse se začne spomladi. Oče, ki je diplomirani psiholog, odpotuje v Avstralijo.
Mama, ki je plesalka, pa odide v Amsterdam. Tako Lena, njen starejši brat Siemen
in bratec Griša ostanejo sami. Griša je star komaj sedem, zato starši najamejo
varuško. Varuška je iz Amerike in ime ji je Katie Crawford.
Nekega dne otroci sedijo na vrtu. Poleg Lene, Siemna, Griše in Katie, sta na
obisku tudi Lenina najboljša prijateljica Jana ter njen bratranec Frederik.
Pogovor je nekaj časa potekal o Frederikovem bratu dvojčku, ki je želel napraviti
samomor. Nihče ni razumel zakaj, vendar so vedeli, da ima težave z vidom in
da bo oslepel.
Počasi se shladi, Siemen gre po odeje. Da bi jim bilo še topleje, Siemen prinese
tudi steklenico uzoja. Frederik se rahlo napije in pove, da ne razume, kaj je
z njegovim bratom. Začne jokati, zato ga Lena objame okoli ramen in počasi zleze
pod njegovo odejo. Nato sta se nekaj časa pogovarjala in kasneje tudi poljubila.
Zaljubita se.
Zaspali so kar na vrtu in se naslednje jutro tam tudi zbudili. Lena se je zbudila
prva, zajtrkovala je z Grišo. Drug za drugim so se prebudili tudi ostali. Morali
bi v šolo, a niso šli. Frederik je predlagal, da bi šli v gozd. Lena je predlagala,
da lahko gredo na svež zrak tudi v park. Toda Siemen se ni strinjal.
Zato so se s avtomobilom Leninih staršev odpeljali v gozd. Vozila je Katie,
ki je edina imela vozniški izpit. V gozdu so se sprehajali, bilo je lepo. Nato
je začelo kapljati, zato so se odpeljali proti domu. Zdaj več ni kapljalo, temveč
lilo. Brisalci niso bili dovolj učinkoviti in Katie več ni videla ceste. Naenkrat
pa tresk, Leno je vrglo z srednjega sedeža.
Zbudi se v bolnišnici. Ne ve, kje je. Zrak ima vonj po ... Zasliši glas. In
postane ji jasno, kje je. Ta vonj je vonj po bolnišnici in z njo je spregovorila
medicinska sestra, ki ji pove, da je imela nesrečo. Leni ji potoži, da jo neznosno
boli glava. Zanimalo jo je tudi, zakaj ničesar ne vidi. Glavo je imela v celoti
povito s povoji.
Nato se je poskušala spomniti nesreče. Spomnila se je Siemna in Katie, kmalu
ji je postalo jasno. Toda ni je bolelo ničesar, razen glave. V sobo je prišla
druga sestra, ki ji je povedala, da si je poškodovala obraz in da je od nesreče
že tri tedne. Lena je bila zmedena. Nato so jo obiskali starši. Najprej ji je
oče rahlo očital, zakaj ni bila privezana. Toda mama je obrnila pogovor v drugo
smer. Povedala ji je, da ima poškodovano glavo in oči ter tudi, da je bila zelo
blizu smrti. Lena je komaj čakala, da ji odstranijo povoje, kajti mislila je,
da bo potem videla. Začutila je, da je z mamo nekaj narobe. In ta ji ni mogla
prikriti. V trenutku ji je postalo jasno, da ne bo videla nikoli več.
Lena se je zaprla v sebe in ni želela komunicirati z nikomer. Dnevi so tekli,
Lena še vedno ni odgovarjala nikomur. Tema okrog nje se ji je vsak dan zdela
temnejša, bolj mrzla in bolj grozeča.
Skoraj do svojega rojstnega dne je bila v bolnišnici. Počasi je začela tudi
hoditi, spoznavati življenje v temi. Bila je tudi pri kliničnem psihologu. In
kmalu je morala domov.
Ko ji je oče rekel, da so pred hišo, se je spominjala hiše, vrta. Vsi so jo
pričakali, toda želela si je le v sobo, na samo. Posamično so jo hodili gledati,
a še vedno ni odgovarjala.
Nekaj dni kasneje je Lena izvedela, da bo k njej prišla terapevtka za orientacijo
in gibanje. Ni želela, da pride in z mamo sta si rahlo skočili v lase, saj mama
več ni mogla prenašati Leninega obnašanja. Terapevtka je prišla. Lena je na
začetku ni marala, toda po skupnem dnevu je ugotovila, da ji je pravzaprav všeč.
Kmalu je Lena dopolnila šestnajst let. Vedno se je veselila tega dne, tokrat
je bilo boleče. Spominjala se je petnajstega rojstnega dne, spomnila se je tudi
načrtov za to poletje, a bolelo jo je, ker je sedaj vse odpadlo. Že zjutraj
jo je oče nekako prisili, da se je šla oprhat, obleč in da je prišla zajtrkovat
z vsemi ostalimi. Kmalu pogovoru več ni mogla slediti, zato se je odpravila
v sobo. Počutila se je, kot da so njihovi svet zelo oddaljen. Bila je zmedena
in osamljena.
Nekaj dni kasneje jo je obiskalo veliko ljudi. Terapevtka, Tamara (Siemnovo
dekle) in tudi Meta, ena izmed medicinskih sester iz bolnišnice. Prišla je z
mamo, ki je bila slepa že od rojstva. Ko so se vsi poslovili, sta prišla še
zadnja obiskovalca: Frederik in Sebastijan. Lena ni želela, da jo Frederik vidi
takšno. Vseeno pa se je pogovarjala s Sebastijanom, ki je imel težave z vidom
in je vedel, da bo oslepel.
Lena se je med počitnicami učila tudi Braillove pisave. A pri učnih urah se
je pogosto prepirala s svojim inštruktorjem, predvsem zato, ker ni imela volje.
Poletne počitnice so minile. In Leni se je zdelo, da je s tem minilo tudi poletje,
saj je zunaj deževalo. Poklicala je Jano, če gre z njo v park, ta je privolila.
Tam je Jana Leni zaupala, da sta Frederik in Ana(Lenina sošolka) imela afero.
Leno je to potrlo. Izvedela je tudi, da ima Jana fanta, prav tako da ima Siemen
punco ter tudi Sebastijan. Le ona je bila sama. Zanjo se ni zanimal nihče.
Lena je spet šla v šolo. Dobro so jo sprejeli. Ko se je vračala iz šole, se
je vračala sama. Seveda ji ni uspelo najti prave poti, zato jo je neznanka popeljala
do ulice, v kateri je živela. To popoldne je spet imela pouk Braillove pisave,
a je spet zgubila vso voljo in inštruktor je odšel.
Začele so se jesenske počitnice. Pri Leni sta prespali Jana in Ester. Ester
je bila dekle, ki jo je Lena spoznala v bolnišnici. Šle so v kino in Lena se
je v počutila skoraj popolnoma zdrava.
Nekaj dni kasneje je Lena bila povabljena na rojstnodnevno zabavo. Tam jo je
nadlegoval slavljenkin brat. Lena se je uprla in on ji je dejal, da bi lahko
bila srečna, da sploh kaj hoče od nje. Počutila se je zelo ponižano.
Naslednje jutro je Jana poklicala Leno, da ji je povedala, da imata Frederik
in Sebastijan rojstni dan ter da Ana hoče presenetiti Frederika, in sicer tako,
da ga bo obiskala v Berlinu. Lena vpraša, zakaj ji to pripoveduje. Jana ji pove,
da zato, ker bi ona morala iti tja. Lena jezno odloži slušalko. Nekaj trenutkov
kasneje Jana pozvoni pri vratih in odide v Lenino sobo. Prinese ji tudi malinov
sladoled, sladoled, ki sta ga vedno jedla Frederik in Lena. Lena se po nekaj
besedah omehča in ga poje. Jana ji pove, da je njeni mami povedala, da bi morala
iti v Berlin. Mama je seveda nasprotovala. Po nekaj trenutkih tišine je Lena
odločno dejala, da bo šla sama. Tega staršem ni razkrila. Toda Leno ni mučilo
samo to. Ali bo Frederiku sploh mar, da je prišla?
Naslednje jutro se je odpravila. Bilo jo je strah. Prvič je bila sama. Ko je
prišla v Berlin, ji je taksist pomagal vse do Frederikovega zvonca. Pozvonila
je. Odprla so se vrata v hišo. Frederik je živel v najvišjem nadstropju. Počasi
je stopala in prišla do vrha. Frederik je odprl vrata.
Izrekel je njeno ime, nekaj časa sta bila v tišini, nato se ji je približal
in ji povedal, da jo je pogrešal. In kakor nekoč je spet rekel: "Lena,
Lena, Lena
"
Frederik se je Lene torej razveselil. V Berlinu je ostala cel teden.
Še vedno sta par. Lena je maturirala, Frederik študira arhitekturo. Lena se
nauči Braillove pisave, nauči se igrati saksofon in v delavnici Metine mame
dela kip. Lena in Frederik se tudi prvič spreta, in sicer zato, ker se je fant,
ki ga je spoznala, vanjo zaljubil. Lena Fredrika pomiri z besedami, da ljubi
samo njega
Zgodba je napisana po resničnih dogodkih.
Nika Koncut, 1. b