NABUCCO
Lirska drama v štirih delih. Libreto: Temistocle Solera

Po neuspehu opere "Un giorno di regno" je razočarani Verdi sklenil, da bo za vedno odložil pero. Ko se je nekega večera vračal domov, je na ulici srečal impresarija milanske Scale Bartolomea Merellija, ki mu je skorajda vsilil operni libreto. Doma ga je nejevoljno vrgel na mizo. Rokopis se je odprl in prebral je nekaj verzov, ki so ga očarali. Tako se je seznanil z libretom za "Nabucco". Je ena verzija tega, kako je Verdi uglasbi libreto. Druga verzija pravi takole: Verdi odide domov z libretom, ki mu ga je vsilil Merelli, in ga nejevoljno vrže kot. V naslednjih petih mesecih ga še pogledal ni, raje se kratkočasil z branjem cenenih romanov. Šele proti koncu maja 1941 je besedilo ponovno vzel v roke in preletel zadnji prizor. Nagonsko je sedel za klavir in ga takoj uglasbil. Delo je steklo. Spet je našel izgubljeni navdih. Po treh mesecih intenzivnega dela je Nabucco pripravljen za uprizoritev. Na premieri, ki je bila 9. marca 1842 v milanski Scali, so uporabili stare kostume in v naglici prirejeno sceno; tudi uvertura je bila napisana v zadnjem trenutku. Kljub temu je delo poželo izjemen uspeh. Ob krstni uprizoritvi so ovacije trajale celih deset minut. "Nabucco" je v naslednjih mesecih doživel številne ponovitve. Z njim je še ne tridesetletni Verdi zaslovel in začel vrtoglavi glasbeni vzpon. Giuseppe Verdi je zapisal: " Z Nabuccom se je pravzaprav začela moja kariera opernega skladatelja."

Vsebina

Izraelci, ki jih oblegajo babilonske čete pod vodstvom kralja Nabucca, objokujejo svojo nesrečno usodo. Veliki svečenik Zaharija jih tolaži, da jim bo Nabucco mogoče prizanesel, ker imajo v ujetništvu njegovo hčer Feneno. Slednja se je iz ljubezni do Izmaela, nečaka jeruzalemskega kralja, spreobrnila v židovsko vero. Druga Nabuccova hči Abigaila, ki je prav tako zaljubljena v Izmaela in se hoče znebiti tekmice, pokaže babilonski vojski pot v Jeruzalem. Babilonci uničijo mesto in zasužnjijo Izraelce. Nabucco se razglasi za edinega kralja in boga, toda za svojo bogokletno predrznost je kaznovan z blaznostjo. Oblast prevzame Abigaila, ki židovske ujetnike in tekmico Feneno obsodi na smrt… Nabucco, ki se je mu je vrnil razum, prepreči pokol, razglasi neodvisnost Izraela in se pridruži zahvalnim himnam židovskemu bogu. Poražena Abigaila si vzame življenje in v zadnjih vzdihljajih blagoslovi zvezo med Izmaelom in Feneno.

GIUSEPPE VERDI

GIUSEPPE VERDI (Roncole di Busseto 1813 - Milano 1901) se je rodil v revni družini, ki mu ni mogla zagotoviti redne glasbene izobrazbe. Zato je le počasi napredoval: njegovo prošnjo za mesto organista v cerkvi v Soragni so zavrnili, zaman je prosil za finančno podporo, ki bi mu omogočila nadaljevanje šolanja, konservatorij v Milanu pa ga ni sprejel med svoje gojence. Njegova prva opera "Oberto conte di San Bonifacio" mu je prinesla nekaj uspeha, sledilo pa je bridko razočaranje z neuspešno komično opero "Un giorno di regno". Prva leta profesionalnega delovanja je Verdi imenoval "anni di galera" (zaporniška leta). V tem času ga je prizadela smrt prve žene in dveh otrok. Grenko obdobje se je zaključilo z uspehom "Nabucca". Med izvajalci krstne izvedbe je bila sopranistka Giuseppina Strepponi, ki je postala skladateljeva življenjska družica. "Nabucco" je torej pomenil preobrat v avtorjevem življenju. V njem je dokončno izoblikoval svoj slog, ki ga označujejo klenost, dramatična učinkovitost in poglobljena psihološka analiza junakov. V naslednjem desetletju je ustvaril še šestnajst oper, ki so utrdile njegov sloves na svetovnem glasbenem prizorišču. Trilogija, ki jo sestavljajo "Rigoletto", "Il trovatore" in "La traviata" se opira na zgradbo tradicionalne številčne opere, ki jo je Verdi učinkovito prenovil in obogatil z novimi, drznimi vsebinami. Čeprav je v naslednjih letih upočasnil ustvarjalni ritem in poglobil oblikovno iskanje, je ob svoji smrti veljal za najpopularnejšega in najpogosteje izvajanega svetovnega opernega skladatelja)

Moja ocena:

Predstava mi je bila zelo všeč. Glasba, ki jo je ustvaril Verdi, pa je nekaj neverjetno lepega… No, vsaj meni… Predstavo priporočam vsem, ki imajo radi gledališče, opero… (če pa že ne maraš opere, si je predstavo vredno ogledati zaradi kostumov in rekvizitov… Zelo zanimivo je še to, kako so priredili sceno. S pomočjo premikajočega odra je scena postavljena tako, da sem imela občutek, kot da sem v kinu. Seveda pa kina, televizije z gledališčem ne moreš primerjati. Spomnim se, ko mi je mama prvič omenila, da gremo v gledališče na ogled opere. "Da boš vedela, kako lepo je to…" mi je rekla mama. "Pa bomo videli, če ti bo všeč ali ne …" "Joj, meni" sem si mislila, na glas pa vseeno nisem upala nič reči. Pa naj bo. V gledališče sicer hodim že od mladih nog, prvotno na lutkovne predstave v Szombathelyu, nato pa na različne predstave v Zalaegerszegu, sedaj pa si lahko precej pester program ogledam tudi v Lendavi. No, da se vrnem k prvemu srečanju z opero. Malo sem bila negotova … Kako bo to …? Nekatere arije iz različnih oper sem že slišala, a me niso kaj preveč navdušile. Prva operna predstava, ki sem si jo ogledala, je bila Madame Butterfly. V prvem dejanju sem se kar nemirno premeščala. Vsekakor pa je delo bilo prijetnejše poslušati, slišati in doživeti v živo, kot pa na televiziji. V drugem dejanju sem se že umirila in predstava mi je bila vse bolj všeč, v tretjem dejanju sem komaj premagala solze…:… Torej na Nabucco sem že šla z velikim veseljem in ni mi žal. Jaz sem opero precej vzljubila in lahko povem, da čakam na naslednjo priložnost, ko si bom lahko ogledala kakšno od oper… V današnjem svetu opera ni najbolj priljubljena … Menim pa, da bi si kaj takega moral vsak vsaj enkrat pogledati v živo in komaj potem presojati o tem kakšna pravzaprav je opera ...


Koni Vörös, 2. a