Draga Ana!

Danes sem izvedela marsikaj o sebi oziroma o preteklosti mojih staršev in vem, da si dobra prijateljica in mi boš

prisluhnila.
Sama veš, kako me ima gospa Alvingova rada - kot bi bila njena. Res, sama jo imam veliko raje, kot svojega očeta Engstrada. Vendar sem danes nekaj izvedela, zaradi česar sem se odločila, da zapustim to hišo. Engstrad v bistvu sploh ni moj oče! Moja mati je nekoč delala v hiši Alvingovih in je imela razmerje z gospodom Alvingom in tako je dobila mene! Sploh ni res, kar sem do sedaj mislila! Živela sem v laži! In poleg tega so moje sanje, da bi šla z gospodičem Osvaldom v Pariz, splavale po vodi. Pa tako sem se veselila tega in se učila francoščine! In poleg tega bi Osvald rad, da ostanem pri njem in pravi, da mu samo jaz lahko pomagam, kajti izvedela sem, da je hudo bolan. No ja, če sedaj dobro premislim, je že bolje tako, da ne greva skupaj v Pariz. In ne, niti v tej hiši ne bom ostala! Ne morem. Sedaj vem, kakšne vrste ženska je bila moja mati in prav gotovo sem jaz lahko tudi taka. Poleg tega pa … kako izgleda, če se poročita polbrat in polsestra?!
Pa še ena nesreča se je zgodila … Gospa Alvingova je želela imeti zavetišče, kamor bi se ljudje lahko zatekli (res je ta gospa skrbna, zelo prijazna in dobrosrčna), vendar je vse skupaj zgorelo, a stavba ni bila zavarovana. Toliko nesreče je nad to hišo! Ne - ne bom ostala, odšla bom.
Engstrad in pastor Manders bosta šla iz vasi z vlakom. Jaz grem z njima, tu ne morem več ostati. Možno, draga Ana, da se srečava, ker prihajam v vašo vas.

Regine