KRALJ ARTHUR

IZVIRNI NASLOV: King Arthur
IGRAJO: Clive Owen, Keira Knightley, Ioan Gruffudd, Mads Mikkelsen, Joel Edgerton, Hugh Dancy, Stellan Skarsgard
REŽIJA: Antoine Fuqua
SCENARIJ: David Franzoni
ŽANR: Zgodovinski spektakel
TRAJANJE: 130 minut

V prvi plan zgodbe je tokrat postavljen kralj Arthur kot zgodovinska in politična osebnost, ki je močno vplivala na zgodovino Britanije v času, ko je Rimski imperij propadel in je otok nujno potreboval voditelja, ki bo njegove prebivalce obranil pred Saksonci. Številne bitke, ki jih mora Arthur ob pomoči vitezov okrogle mize izbojevati tako na bojnem polju kot na polju politike, iz njega naredijo kralja, ki zavlada svoji usodi. Tako povede Britanijo v novo dobo in spremeni tok zgodovine.

Zgodovinsko ozadje filmske zgodbe

Moja pesem zanosna poje o možu dveh ljudstev. Bil je Rimljan in Britanec. Kralj in pravičen vladar branilcev Velikega zidu. - keltska pesem iz 6 stoletja n.š.

Zgodba, ki je vzpodbudila ta film, je nastala že pred leti, ko je scenarist in zgodovinar David Franzoni prvič slišal za rimskega poveljnika Lucija Artorija Kasta. "Bilo je v času, ko se še nisem poklicno ukvarjal s pisanjem filmskih scenarijev," pripoveduje Franzoni. "Veliko časa sem preživel v knjižnicah in se poklicno in ljubiteljsko posvečal zgodovini. V roke mi je prišla študija nekega študenta, v kateri je Artorij Kast omenjen kot možna geneza legendarnega kralja Arthurja. Tega nisem nikdar več pozabil in tema me je dobesedno obsedla."

Večini običajnih, tudi potencialnih gledalcev tega filma pomeni kralj Arthur legendarno, bolj mistično kot realno osebnost, ki pooseblja vzpon Britanije iz mračnega srednjega veka in njeno združitev pod vladavino enega močnega in pravičnega vladarja. Toda veličastni Camelot kralja Arthurja in vitezov okrogle mize ter dam, odetih v saten in svilo, o katerih obstajajo zapisane prve romantične zgodbe nekje okrog 9. in 10. stoletja našega štetja, ima svoje korenine v preprosti rimski utrdbi južno od Hadrijanovega zidu v 5. stoletju po Kristusu. V tem času se je krhala moč rimskega imperija, ki je opuščal oddaljene utrdbe svoje vladavine eno za drugo, staroselska plemena pa so prelivala kri v malenkostnih spopadih za premoč. To so izrabljala močnejša ljudstva, ki so si ozemlje južno od "Velikega zidu", poprej pod trdno rimsko upravo, hoteli podrediti s severa (Pikti), z zahodne, morske strani (Škoti) in s severovzhodne in vzhodne strani, od koder so začeli svoj mogočni in krvavi pohod Sasi. Po umiku Rimljanov z otoka so tamkajšnji prebivalci, ki so prevzeli rimsko kulturo in način življenja, ostali prepuščeni sami sebi in sovraštvu domorodnih britanskih Keltov, ki so že v času rimske oblasti bojevali gverilski boj proti Rimljanom. Nihče pa ni bil in bi ne mogel biti kos vdorom osvajalskih Sasov. Porimljanjeni Britanci so se obrnili po pomoč k tistim, ki so v sebi združili najboljše obeh kultur in ki so to deželo pojmovali kot svoj dom. To so bili vojaških tehnik vešči rimski vojskovodje, ljudje, kakršen je bil Artorij, otrok Rimljana in Britanke, naklonjen starodavnim verovanjem in hkrati nepokvarjen pristaš krščanske vere, ki jo je kot uradno že nekaj stoletij pred njim prevzel Rim. Starodavna pesem iz časa kmalu po njegovem življenju ga opeva kot "moža dveh kultur", ki se je boril ob Velikem zidu za obstoj Britanije in jo tudi obvaroval. Artorij Kast (castitas - čistost, nedolžnost) je bil dedič rimske civilizacije, vladavine in vojaške taktike, ki se je s svojimi somišljeniki podal v poslednji, obupani boj proti novemu sovražniku, zavojevalskim Sasom.

Vsaj tolikanj, če ne bolj, so bili zanimivi njegovi "vojščaki", prvi vitezi novega reda in daljni potomci mogočnih Sarmatov, pred katerimi je trepetal Rim dolga stoletja, dokler jih v 2. stoletju n.š. premagal in podjarmil cesar Mark Avrelij. Sarmati so bili zveza zelo samostojnih in upornih plemen iz širokega SV predela tedanjega rimskega imperija, iz dežel severnega Kavkaza, sedanje Gruzije in Poljske. Mimogrede, poetični vzdevek današnjih Poljakov je še vedno Sarmat/Sarmatinja in ima svoje korenine v vihravi, več kot dva tisoč let dolgi zgodovini. Pripadniki sarmatskih plemen so bili občudovanja vredni bojevniki in izvrstni konjeniki. Vsa njihova kultura načina življenja in bojevanja je bila podrejena konju. Po porazu z Rimljani je cesar Avrelij sklenil Sarmate, tako kot mnoga druga uporna plemena z oddaljenih meja rimskega imperija, vključiti v svoje vojaške vrste s domiselno pogodbo dolgoletnega služenja v rimskih legijah, razporedil pa jih je v najbolj oddaljene utrdbe svojega cesarstva. Tako je večina sarmatskih "vitezov" branila meje britansko-rimskega imperija vzdolž Hadrijanovega zidu; nameščeni so bili v utrjeni postojanki v bližini današnjega Lancashireja v Ribchestru. Arheološki dokazi pa potrjujejo domnevo o četah sarmatskih bojevnikov v utrdbi Camboglanna (Camlan), kjer naj bi kralj Arthur bíl svojo zadnjo zmagovito bitko s Sasi, in ta utrdba naj bi bila njegov legendarni, pozneje tako opevani Camelot. Sarmati in njihovi poveljniki so spletli tesne vezi in skupnosti z rimskimi naseljenci in prvotnimi keltskimi prebivalci tistih predelov; dovoljeno jim je bilo, da so obdržali svoje navade, verovanja in tradicijo, med drugim tudi čaščenje meča v kamnu. Celo Arthurjev opevani meč Excalibur morda izhaja prav iz staro sarmatske besede caliburn ("belo jeklo") - pleme odličnih sarmatskih kovačev izpod Kavkaza so bili namreč Kalibi.

Legenda govori o skupini neustrašnih sarmatskih konjenikov pod vodstvom Arthurja ali Artorija, ki se je borila pod zastavo v obliki zmajevega repa (draco) in v boj vedno drvela rohneč star sarmatski bojni vklik ("rus"). Kot pozneje v legendi o kralju Arthurju in vitezih okrogle mize, so bili tudi ti borci med seboj enaki in kot neustrašni bojevniki, vešči posebne taktike hitrih napadov, jezdnih spretnosti in mečevanja so bili opevani še dolgo po njihovem času.

Arthur, Guninevera in vitezi okrogle mize

Takoj ko se je producent Jerry Bruckheimer odločil posneti film o tej ničkolikokrat že ekranizirani legendi, je vedel, da bo zanj združil igralce, ki so tudi po svojem rodu blizu njenim koreninam.

"Moji vitezi, po zakonu ste svobodni. Toda dom, ki ga iščemo, ni v neki daljni deželi. V nas samih je in v naših dejanjih tega dne! Če je naša usoda, da pademo v današnji bitki, naj se zgodi. A zgodovina naj pomni, da smo jo izbrali sami kot svobodni možje!" - Arthurjev nagovor vitezom pred odločilno bitko s Sasi na griču Badon.

"Hotela sva novo, svežo zgodbo o Arthurju, Guineveri in vitezih in hotela sva jo predstaviti z igralci, ki jo znajo povedati na drugačen, stvarnejši način. Vsi so morali biti Evropejci, ki jim je legenda in njena zgodovina blizu in imajo do nje skoraj osebni odnos," pripoveduje režiser Antoine Fuqua. Bruckheimer je za vlogo Arthurja izbral Cliva Owena; pred leti ga je videl v filmu Krupje in igralec ga je prevzel s svojo nadarjenostjo. "Na platno je vnesel avtoritativnost in karizmo, s katerima je filmski kralj Arthur postal popolna podoba legendarnega junaka," zatrjuje producent. Znal je združiti mistiko, napetost notranje razdvojenosti in odločnost človeka, ki ga doslej poznamo predvsem po upodobitvah iz poznejšega, veliko bolj romantično opisanega časa. Prav tako drugačna je Gunivera; mlada angleška igralka Keira Knightley (videli smo jo v Piratih s Karibov) pripoveduje, kako nenavaden in celo strašen se ji je zdel njen lik, ko je prebrala scenarij. "Vsekakor ni nekakšna krhka damica v stiski, ki išče zavetje in oporo v moškem. Moja Guinevera je borka, bojevnica; ženska, ki si upa moškemu povedati v obraz, kar mu gre, mu z lokom in mečem stopiti ob stran v bitki in hip nato z žensko nežnostjo ublažiti njegove rane. Včasih sem se je naravnost ustrašila in upam, da se je bodo tudi gledalci." Po drugi strani pa je Keira uživala v vlogi; noben telesni napor ji ni bil odveč in večji del težavnih prizorov je odigrala brez dvojnice. Zanjo se je bolj bal režiser kot ona sama; ko je videl odrgnine in modrice, ki jih je staknila, je zaskrbljeno spraševal, ali potrebuje morda zdravnika. Keira pa je brezskrbno odgovorila, da ji ni nič in takoj odkorakala nazaj na snemanje. Antoine je bil osupel. Keira je le hudomušno pripomnila: "Ves čas me je obkrožalo sedem postavnih fantov v usnju. Bi si dekle lahko želelo kaj več?"

Posebno pozornost pri izbiri vlog so namenili šestim vitezom "okrogle mize", potomcem neukrotljivih Sarmatov in drznim bojevnikom na konjih. Najbolj očarljiv in samovšečen je Lancelot (Ioan Gruffudd), Arthurjev prijatelj in zaupnik, toda tudi smrtonosni ubijalec. Čast pojmuje kot neomajno vdanost poveljniku, čeprav s srcem ni predan zadnji nalogi, ki jim jo naloži rimski odposlanec in škof na predzadnji dan njihovega služenja v rimski legiji. Najmlajši med njimi je Galahad (Hugh Dancy), ki močno hrepeni po vrnitvi v domovino na vzhodu, saj je spomin nanjo pri njem najmočnejši. Njegova pripadnost skupini kot družini pri njem ni tako močna kot pri najstarejšem Borsu (Ray Winston), ki ima na britanskih tleh družino, in mu je domovina bolj tuja od bojev, v katerih je bil. Molčeči Dagonet (Ray Stevenson) je njegov najtesnejši prijatelj; v orjaški postavi, ki vešče vihti smrtonosno sekiro, se skriva mehko srce, ki ne prenese nasilja nad šibkejšimi, zlasti otroki. Najbolj skrivnosten med njimi je morda Tristan (Mads Mikkelsen), osamljeni volk, ki s svojim sokolom vedno jezdi v izvidnico in ne veruje v nobenega boga. Ubijanje mu je skoraj zabava, toda zvestoba do poveljnika Arthurja mu je najsvetejše načelo. Gawainu pa je bojišče edini kraj, kjer zares živi. Igralec Joel Edgerton je svoj lik gradil na izsledkih raziskave, da je imel Gawain brata, ki sta oba padla v bitki. Njegovo življenje bojevnika je posvečeno maščevanju za njuno smrt in vsak ubiti sovražnik mu je poplačilo.

Glasbo je napisal Bruckheimerjev najzvestejši skladatelj Hanz Zimmer (Pearl Harbor, Sestreljeni črni jastreb), dobitnik oskarja za izvirno glasbo v legendarni celovečerni animirani uspešnici Levji kralj in za z oskarjem nagrajenega Gladiatorja (med drugimi). Med njegova odmevnejša dela sodi glasba za filme Rain Man, Bolje ne bo nikoli, Tanka rdeča črta, Šofer gospodične Daisy, Misija: nemogoče 2, Poslednji samuraj in številne druge.

Tjaša Šimonka, 1. a