nekaj zelo zanimivega. Ko je šesti dan ustvaril človeka, je pozabil ustvariti obleko, saj sta tudi Adam in Eva tavala okrog kot ''nagca''. Domislil se je, da bo ustvaril šiviljo in vse, kar je pri tem še nujno potrebno. Ko jo je ustvaril, ji ni znal dati imena. Rekel ji je kar ''punčica''. Tistega časa se je v Edenu, kjer je zasadil vrt, podrla cela gora jabolk. Seveda, kača je bila zelo vesela, saj je vabila druge ljudi, da bi se zastrupili s temi kačjimi jabolki. Nekega dne se je Josip Bogovič, brat Pepeja, odpravil k Bogu, da bi si naredil dober prihodek. Doma v Josipiji je imel ranč in tudi zelo dosti posajene trte. Bog ga je seveda lepo, vljudno sprejel in z njim sklenil posel, da če mu ustvari dvakrat večji ranč in dvakrat večji prihodek, mu bo ostal do konca življenja zvest. Dejal je še, da se bo poročil s šiviljo, da ne bo taval okrog kot ''nagec''. Bog je priredil zabavo, kjer so se zbrale vse živali, vsi ljudje in vse, kar je bilo živega. Med njimi se je znašel človek, ki mu je bilo ime Poncijek. Bil je zelo sumljiv, saj je bil vedno rdeč v obraz in ni pisnil niti besede. Povabil je šiviljo na ples, na kar se je Josip ob tem zelo razburil in je hotel vzeti nož ter ga zabosti. Bog ga je ob pravem času spomnil in mu rekel:''Ubij ga, saj ne boš nič kriv, naj te ne prizadene smrt človeka!'' Ko sta Poncijek in šivilja zaključila ples, se je res odločil, da ga bo ubil, saj ne prenese tega, da mu kdo spelje lepo punčico. En, dva, tri in Poncijek že mrtev leži. Dan se je končal, kot da sploh nihče ne bi opazil smrti oziroma umora. Naslednji dan je Bog ustvaril to, kar mu je Josip povedal, torej dvakrat večji ranč in dvakrat večji prihodek. Zjutraj se Josip zbudi in vidi, da je ranč dvakrat večji, kot je bil prej. Popoldan pa ga pride zavajat kača, češ naj mu Bog postori to, kar je njemu. Josip pa ji odgovori: ''Ja, kam pa pridemo brez domišljije?'' ''Ne morem si pomagati, če sem pa storila že dosti hudega na tem svetu in mi je Bog, stvarnik sveta, kot mu pravijo, prepovedal misliti!'' Josip pa ji odgovori: ''Jaz imam zate neko okusno sadje, res je zelo dobro.'' ''Zelo sem lačna, bom kar vzela,'' je dejala kača. Že ob prvem ugrizu se je zadušila, saj ji je v tistem trenutku vrnil tisto, kar je ona storila drugim. Nauk te zgodbe je, da se tisto, kar storiš drugemu dvakrat, trikrat, se tudi tebi dvakrat, trikrat povrne. Vendar je tukaj Bog bolj grešen, kot je bil v resnici. Sašo Vütek