Gospo profesorico Olgo Paušič kar dobro poznam, saj je bila v osnovni šoli štiri leta moja razredničarka. Ni mi je bilo težko obiskati in ji postaviti nekaj vprašanj v zvezi z njeno zadnjo objavljeno knjigo za mlade ŠOLSKI ŠTOSI in na splošno o njenem literarnem delu.
1. Kaj vas je navdušilo za pisanje?
O.P.: Prav natančno bi ti težko odgovorila. Spomnim se, da sem pisala že v osnovni šoli. Imela sem odlično učiteljico slovenščine, gospo Mileno Mehle, ki je najbrž zaslutila, da se skriva v meni nekaj pisateljskega talenta in me je spodbujala. To je bilo tako "za hobi". Vedno sem kaj pisarila, tudi v srednji šoli, a nikoli z mislijo, da bi res izdala knjigo. Šele pred kakšnimi desetimi leti me je sodelavec, pesnik in likovni umetnik Štefan Huzjan nagovoril, da sva skupaj spisala knjižico Obrazi, v kateri so njegove pesmi in moja kratka proza. To je bilo 1995. In od tedaj gre vse nekako laže.
2. Od kod zamisel za knjigo Šolski štosi?
O.P.: Ker gre za zbirko odrskih besedil za mlade, ni težko uganiti, zakaj je pravzaprav nastala. Naj povem, da že kar nekaj let vodim šolsko gledališko skupino in vsako leto jeseni, ko smo delali program, se nam je zataknilo, ker v slovenski mladinski literaturi preprosto ni besedil, ki bi bila današnji mladini privlačna, zanimiva. Sedla sem torej in kaj napisala.Tako se je po predalih nabralo veliko tega, delček, deset krajših in daljših besedil, sem potem izbrala za Šolske štose. Predvsem tista besedila, ki so bila v minulih letih preizkušena na odru in se je pokazalo, da dobro "funkcionirajo".
3. Katero od besedil vam je najbolj pri srcu?
O.P.: Mislim, da sta najbolje uspeli veseloigri Psi, ljubezen in kurje oko ter Skrivnosti iz šolskega veceja. Zakaj prav tidve? Prva, ker se je z njo na srečanjih gledaliških skupin zelo dobro odrezala skupina DIM. Igra je bila toplo sprejeta celo med odraslimi gledalci, kar pove, da je tema aktualna in dovolj zanimiva. Druga (Skrivnosti iz šolskega veceja ) mi pa ugaja, ker je dinamična, vesela in provokativna obenem, in ker smo jo pripravljali vsi iz bivšega 8.e. Gre torej za poskus oddelčnega gledališča, ki je na srečo odlično uspel.
4. Ali so dogodki iz vaših igric resnični?
O.P.: Zelo sem se trudila v vsako izmed njih vnesti kakšno osebno izkušnjo, tudi v predelave in posodobitve pravljic. To se vedno da storiti. Kot dobro veš, se na veliki šoli, kot je DOŠ I Lendava, dnevno zgodi kar nekaj zanimivih stvari, ki pritegnejo pozornost, nam dajo misliti. Običajno gre za humorne dogodivščine, drobne "packarije" nagajivih učencev, vse pogosteje pa žal tudi za res že rahlo kriminalna dejanja, kot je bilo tisto, ko so neznanci (ali skupina problematičnih mladostnikov) prepleskali okna prizidka z napisi "učitelji so pederi, šola je geto". Podobnih situacij je res veliko in žal bi mi bilo, da gredo kar tako v pozabo. Iz vsega se moramo nečesa naučiti, ne moremo potisniti glave v pesek kot noji, in končno, mislim, da mora biti vsako odrsko besedilo za odraščajočo mladino tudi vzgojno.
5. Kakšne občutke imate, ko se vam oglašajo bralci knjige s svojimi mnenji?
O.P.: Prav veliko odziva še ni, saj sem začela knjigo šele te dni prodajati. Predvidevam, da se bodo zanjo zanimali predvsem pedagogi, ki se ukvarjajo z gledališko vzgojo. No, nekaj pozitivnih mnenj sem že zaznala, predvsem s strani sodelavcev v šoli, nekaj spodbudnih pisem so mi pa poslali bralci Šolskih razgledov, kjer je bila objavljena reklama za knjigo. Že omenjeno besedilo Skrivnosti iz šolskega veceja pa je objavljeno v reviji Mentor, kar je že neke vrste strokovno priznanje v širšem merilu. Seveda rajši poslušaš pohvale kot grajo, vendar pa sem že spoznala, da je za nadaljnje delo koristnejša konstruktivna kritika kot pavšalna pohvala.
6. Kakšni izzivi so pred vami?
O.P.: Načrtov imam veliko in ko je tako, običajno ne nastane lep čas nič. Ne morem se odločiti, kaj naj ima prednost.Preko zime sem pisala potopisno prozo in te dni sem ugotovila, da je in bo šlo nekaj stvari v objavo. Pred tremi leti sem se namreč ogrela za potovanja po svetu, prehodila Peru, Mehiko, Gvatemalo, Honduras in Belize, pa se je nabralo za morje vtisov, ki mi ne dajo spati. Poleg tega sem morala pripraviti kaj novega za šolski gledališki skupini in tako je nastala igra Atahualpov veliki met, s katero se pripravljamo na srečanja gledaliških skupin. Če bo po sreči, jo bomo predstavili tudi krajanom Lendave v novem kulturnem domu.
7. Načrtujete v kratkem tudi kakšno novo knjigo?
O.P.: Na to vprašanje bom težko odgovorila. Kar nekaj besedil sem poslala različnim založbam po Sloveniji, in če bi bila slavna kot Janja Vidmar ali Desa Muck, bi mi verjetno uspelo vsako leto izdati kakšno novo knjigo. Tako pa res ne vem, če kaj bo. Pa saj ni tako zelo pomembno. Pišeš v prvi vrsti sebi v zadovoljstvo, ker želiš iztisniti iz sebe to, kar te obremenjuje, navdušuje, osrečuje. Šele potem razmišljaš, da bi svoje misli podelil s sogovorcem - bralcem. Če uspe, je dobro, če ne, pa si osrečil ali odrešil vsaj sebe in tudi to veliko velja. V mojih letih človek ne razmišlja več o ne vem kakšni slavi, ampak si želiš predvsem notranjega zadovoljstva, uravnovešenosti z okolico in ljudmi, s katerimi se dnevno srečuješ.
Hvala za pogovor.