Dan, ki mi je zagrenil življenje! Nocoj spet mislim nate dragi "Angel". Veš, tako mi je toplo, ko misli k tebi hite. V vsakem dihu tebe čutim in v življenju vedno se čudim, da prineslo mi je tako bolečino. Da izgubila sem tebe, ki sem te imela najrajši. Spominjam se dne, ko se je tvoja tako lepa življenjska pot končala. Bil je 28. december 2003. Bil je čas zimskih radosti, tvoj najlepši letni čas. Namenjen si bil kot sopotnik v avtomobilu s svojo punco Anito in njenim bratom Petrom, ki je bil prisoten kot šofer ter njegovo punco Matejo, na ogled živih jaslic v Postojnsko jamo. Namenjen tja, kjer naj bi tudi jaz sodelovala s pevskim zborom, skratka hotel si poslušati mene. Vi ste se na pot podali z osebnim avtom, mi pa z avtobusom. Med vožnjo sva se večkrat slišala tudi po mobilnem telefonu, kot da bi že oba čutila, da se bo zgodilo nekaj groznega. In prišli smo do prve postaje v Tepanjah. Tam sva se srečala tudi midva. Tam sva še zadnjič čutila toplino src drug drugega. Tam si me zadnjič objel in najine poti so se razšla z mislijo, da se v Postojnski jami zopet srečava. A to se ni zgodilo. Naš avtobus je pred vašim avtom zavil na glavno cesto, a za nekaj časa ste že bili pred nami. Po nekaj trenutkih smo se pripeljali do mesta, kjer smo zagledali kraj prometne nesreče. Ob pogledu na nesrečo me je pri srcu močno zabolelo. Takoj sem zaslutila da je z vami nekaj narobe. Zato sem iz torbice nemudoma potegnila mobilni telefon in vas klicala. Sedaj se že ne spomnim, koliko krat sem klicala. A vsi klici so bili zaman, tvojega glasu več ni bilo od nikoder, tako tudi ne od ostalih, ki so bili še s tabo. Zato mi ni preostalo drugega, kot da sem še poklicala domov, saj so domači bili še moje zadnje upanje. A tudi od doma ni bilo glasu. Nato me je čez časa poklicala mama in me je z zelo zaskrbljenim glasom vprašala, ali sem na cesti videla kje kakšno prometno nesrečo. Drugega od nje nisem ničesar izvedela. Medtem se je naša pot nadaljevala proti Ljubljani, kjer je bil naš naslednji postanek. Tam smo si ogledali dve cerkvi. A moje slutnje so ostale. Vse bolj me je bilo strah. Šla sem v prvo cerkev, z upanjem da mi bo Marija pomagala priti do pravega odgovora. Prijateljica me je še potolažila: "Sanja, glej posijalo je sonce, morda je pa z "Angelom" vse v redu." Naša pot se je nadaljevala proti naslednji cerkvi, tam pa se je zgodilo nekaj najbolj strašnega, kar se mi lahko zgodi v življenju. Zazvonil mi je mobilni telefon. Poklicala me je mama. V srcu me je močno zabolelo, ko se je izpisalo na telefonu "mama". Strah me je bilo dvigniti, a sem vendarle z ogromno bolečino sprejela njen klic. Ko je mama potrdila moje slutnje, da se je zgodilo res nekaj najhujšega, sem odvrgla telefon in na ves glas začela jokati, kaj jokati, kričati. Tako, da se je z mojo mamo pogovarjal naprej nekdo drug. Mama ga je prosila, naj ne nadaljujem poti, saj me bo v Ljubljano prišel iskat nekdo iz ????. Prosila je še, naj me ne pustijo v tem trenutku same, tako je res ostala z menoj prijateljica. V tem trenutku sem spoznala, da v najtežjih trenutkih spoznaš pravega prijatelja. Ure in ure so tekle, a nikogar ni bilo od nikoder. Končno so prišli. Zame se je tistih nekaj ur čakanja zdelo, kot da čakam celo večnost. A moje solze niti za minuto niso nehale liti. Nihče me ni mogel potolažiti. Niti majhen, tako drobčken otročiček ne, niti prijateljica, ki je prišla z namenom, da bi mi bila v oporo! V trenutku, ko mi je zopet zazvonil moj mobilni telefon in sem ugotovila, da me kliče moja res najboljša prijateljica, se je moje stenje še poslabšalo. Saj vem, da me je klicala z namenom da bi me potolažila, a njen klic je bil zaman. Vsi klici, vse besede, vse je bilo zaman. Edino, kar sem si želela je bilo, da bi dragega mojega strica imela ob sebi živega. Naša pot se je nadaljevala proti Turnišču, vse bolj me je bilo strah, nisem hotela iti domov. A nisem se mogla izogniti grozi. Tako smo prišli do mojega doma. Vsi so bili oviti v molk. Le iz mojih ust se je slišalo kričanje. Pri nas so bili zbrani vsi sosedje, prijatelji ter nekaj sorodstva. V tistem trenutku sem hotela umreti in biti z njim. Zelo me je bolelo, saj sem v srcu čutila, da sem za to nesrečo kriva jaz. Pa čeprav je resnica popolnoma drugačna. To mu je bilo usojeno. Tako je bila pred mano dolga, grozna noč. Bala sem se teme, bala sem se glasov, ki so prihajali od zunaj. A tudi domači, mamica, očka in sestrica, ki se še sama ni zavedala, kaj se je zgodilo, mi niso bili v oporo. Želela sem si le smrt ali"angela". Moje moči so vse bolj popuščale in zgodilo se je tisto, česar sem se najbolj bala. Prišel je Peter, takrat pa se je moje življenje res porušilo. Prišel je k meni in me je ves v solzah objel. A kaj če tudi to ni pomagalo. Tako je bila za mano moja najdaljša neprespana noč v življenju. Vse bolj sem čakala trenutek, da ga bom videla. In res prišla je tista ura. Imela sem ga pred očmi, vendar ne takšnega, kot sem si ga želela. In bližal se je večer. Tako so ga prišli pogledat vsi, ki so ga poznali. Prinašali so mu vence, sveče ter cvetje. Ker je bil zagret nogometaš in je tudi igral pri nogometnem klubu ???? so mu njegovi soigralci za spomin za dobro igranje in zvestobo nogometu prinesli žogo s svojimi podpisi. Bil pa je tudi zvest navijač Hrvaškega nogometnega kluba Hajduk, zato mu je njegov prijatelj podaril v spomin svoj šal od tega kluba. Njegova punca Anita mu je podarila v spomin na njuno ljubezen in njeno neizmerno ljubezen do njega njenega najljubšega medvedka in nekaj njenih slik, da je ne bi pozabil, predvsem pa, da bi jo čuval in bil njena najsvetlejša zvezda na nebu. Meni je bilo najbolj grozno, ko so ga prihajali pogledat ljudje, ki so bili meni še posebej pri srcu. Včasih sem si celo želela, da bi že vse minilo. In prišel je dan pogreba. Dan, ko smo se, od tebe "angel", morali zares posloviti. Čeprav nismo hoteli verjeti resnici, da danes zadnjikrat vidimo tvoj obraz in tvoje telo, je bilo to res! Še nebo je jokalo za tabo. Deževalo je. V tistem dnevu sem spoznala, koliko ljudi te je imelo rado. TVOJ pogreb je bil vsaj obdan z veliko množico ljudi. Še zdaj ne morem verjeti, da te ni več med nami. Tako dobro sva se poznala in bila vedno dobra stric in nečakinja. Tako brezskrbna in srečna sva bila, da sva imela drug drugega. A zdaj življenje prineslo mi je še samo bolečino. Vem, da si z mano povsod , da me spremljaš na vsakem mojem koraku, a to ni to, kar bi si jaz želela. Vedno sva kaj skupaj načrtovala. Tudi za mesec december sva imela dosti skupnih načrtov. A se žal nikoli ne bodo uresničili saj te ni več med nami. Odšel si za vedno v nebesa k angelčkom. Tako je od 28. decembra v nebesih angelček, ki skrbno pazi name in moje najdražje. DRAGI "ANGEL"! Trpela sem, ko si odšel. Imela sem te neskončno rada. Hotela sem te imeti vedno ob sebi. Nisem si mogla predstavljati življenja brez tebe. Čeprav si bil moj stric, si bil zame kot ena najlepših cvetlic na širokem polju, pod zlato modrino neba. Morala sem se sprijazniti z usodo, živeti naprej. Solze so mi zalile oči, duša mi je trepetala in glas je zastal v grlu. Bil si, ni te več. Koliko lepega bi ti še imela povedati, pa je enostavno zmanjkalo časa. Kar naenkrat nisem imela več nikogar, ki bi mu zaupala, se potolažila, in nikogar, da bi me stisnil k sebi, da bi se lahko izjokala na njegovih prsih. Ne on je odšel; tiho, počasi in brez slovesa. Imela sem prijatelje, starše, vendar, ne, to ni bilo to. Vsak dan rada zahajam na mesta, kjer sva bila sama, samcata. Tam so moje skrite ljubezni, moje skrivnosti, solze, trenutki sreče, Vsak dan sem pri njem, se z njim pogovarjam, pa čeprav vem, da so to le prividi. Toda čutila sem potrebo po pogovoru na najinem mestu, saj sem se tam počutila varno, sproščeno, kot da bi bila v njegovem objemu. Minilo je že več kot leto, odkar je odšel, toda v mojem srcu bo vedno ostal in tiho bo žarela moja ljubezen do njega. Najraje obujam spomine, spomine na čase, ko sem te imela ob sebi in te lahko stisnila k sebi. Dragi "angel", čeprav vem, da ne boš nikoli več bral mojih vrstic, so te namenjene samo ZATE, za tvojo dušo, za tvojo srečo in ljubezen, katero si mi vlil v moje srce.