, da je svet preveč prazen. In po svoji podobi je ustvaril človeka, ki mu je dal ime Janez. Janez je živel dobro, vse je imel in užival je življenje. Nekega dne je Bog vprašal Janeza: "Kako se počutiš na zemlji?" Janez mu je odgovoril, da ni sam, ker ima okoli sebe polno živali. Bog je razmišljal in ga vprašal, če bi rad imel koga poleg sebe, da bi se z njim lahko pogovarjal. In tako je Bog ustvaril še eno bitje, ki je bilo podobno Janezu, ampak je bilo malo drugačno. Ustvaril je žensko z imenom Šarika. Janez jo je v začetku občudoval, všeč mu je bila. Pokazal ji je vse, kar se je do sedaj naučil. Tudi Šariki je bil všeč Janez. Nekaj časa sta skupaj zelo lepo živela, ampak čez čas je Janez opazil, da je bila napaka, da je Bog ustvaril Šariko. Neki dan je vprašal Boga: "Dragi Bog! Ali ne bi mogel Šarike za nekaj časa vzeti k sebi?" Bog je razmislil in mu rekel, da to ni mogoče, tako je Šarika ostala z Janezom. Bog jima je dal en pogoj, da lahko v miru živita: ne smeta ubiti nobene živali. Nekega dne je okoli Šarike poletavala muha. V začetku jo je prenašala, ampak pozneje je bila zelo jezna in jo je ubila. Naenkrat se je spomnila Božjega pogoja za življenje. Zelo se je prestrašila in takoj stekla po pomoč k Janezu. Tudi on se je prestrašil in predlagal, da bi muho pokopala. Janez je skopal tri metre globoko luknjo, da Bog ne bi videl mrtve živali. Tako sta jo zakopala in se pretvarjala, kot da se ne bi nič zgodilo. Bog pa je vprašal Janeza: "Zakaj imaš blatne roke?" Janez je bil tiho in se mu zlagal, da je padel po tleh. Bog je bil zelo jezen, ker sta ubila žival in ker se mu je Janez zlagal. Šarika je vprašala Boga: "Naju boš zdaj ubil?" Bog je razmišljal in rekel: "Ne bom vaju ubil, ampak v nikoli vama več ne bom pomagal." Tako sta ostala Šarika in Janez živa, ampak brez Božje pomoči. Šla sta po svetu in se razmnožila. Imela sta 25 otrok in iz njune krvi je nastalo vso ljudstvo sveta. Nauk te zgodbe je: "Svet bi bil lepši brez žensk." Péter Paller