Melvin Burgess, Dama: Življenje kuzle (Lady: My life as a bitch), Cankarjeva založba, 2004
Zgodba se vrti
okrog Sandre, precej tipične najstnice, z mogoče malo pretirano nagnjenostjo
k razuzdanosti, ki se nekega dne spremeni v psa, oziroma kuzlo/psico/bitch.
Svojega novega telesa se začne zavedati šele po preganjanju s prestrašenima
mamo in bratom, ki v njej seveda vidita samo psa. Po začetni zmedenosti in omamljenosti zaradi novih občutkov, vonjev in zaznav, se spoprijatelji z Mitchem in Fello, psoma, ki ji razkrijeta, da jih je v živali spremenil brezdomec, pijanček Terry. V pasjem hrepenenju po gospodarju ga poišče. Skupaj preživita kar nekaj časa. Terry jo nauči celo nekakšnega kvazi govora. Poimenuje jo Lady/Dama Sandra začne počasi izgubljati človeško identiteto. Sezona gonjenja jo končno spremeni v pravo psico, ki živi samo še za nočna preganjanja in za naslednjega psa na hrbtu. S Fello postaneta nekakšna pasja ljubimca. Vsi trije (Lady, Fella in Mitch) pa se povežejo v 'zvezo'. Fella in Mitch sta kot angel in demon, nasprotna pola vesti. Fella je svoje življenje kot pes že popolnoma sprejel in v njem našel celo svojo pravo usodo. Mitch pa se še zmeraj ne more rešiti spon preteklosti, saj je imel v človeškem življenju ženo in otroka. Mitch v Lady zbudi spomine na družino in z njo poskuša navezati stik. Kljub njihovem začetnem strahu uspe, s pravilnim odtrkavanjem rojstnih letnic in iskanjem določenih Sandrinih stvari, prepričati mamo, da je res njena hči. Sandrina prizemljena starejša sestra pa poskrbi, da mama sprevidi, kako neumno je pričakovati, da bi človeka lahko spremenil v psa. Ob opazovanju svoje družine in razmišljanju o prihodnosti, se Sandra dokončno odloči, da bo postala Lady. Pisatelj na humoren in lahkoten način razpreda o smislu življenja. Smo res tako svobodni, kot mislimo, da smo? Lady s primerjanjem svojega človeškega bivanja s pasjim življenjem v nas (vsaj v meni) zbudi željo po prvinskem, živalskem svetu.
Kogar se knjige dotaknejo vsaj tistih prvih plasti prahu na duši, se bo ob Dami zamislil. Ljudje smo s primarno željo ločiti se od živali, z ustvarjanjem umetnih želja, hotenj in hrepenenj uničili človeka/žival v nas, ki bi nam lahko pokazal pot do odgovora na večno vprašanje o smislu življenja.
Torej: Nazaj k naravi! (samo ne peš) :)
Hana Radovan, 3. b