Kdor površno pozna Kosovela (ali pa sploh ne), bi ob bežnem preletu teh dveh pesmi sklepal, da je pisal povsem temačno poezijo. Ker pa mene osebno izjemno fascinira božanskost, smrt, življenje in seveda temačnost, sem izbrala za objavo pesem Pogovor z neznanim, ki opisuje naše večno iskanje, 'luči', vodnika skozi življenje, ki ga ponavadi ne najdemo oz. ne dosežemo dovolj velike duhovne razvitosti, in pesem Sonet smrti, saj vse prepogosto v očeh mimoidočih vidim obup, depresijo in pomanjkanje volje nad vsem (mi je pa tudi preprosto všeč).
Sliki sta nekakšna podlaga, 'dodatek', upam da se temi ujemata.

POGOVOR Z NEZNANIM (Srečko Kosovel) Zemlja kot črna kepa obupa nad plašno izmučeno dušo stoji, ki svoje peruti je v daljo razpela, da tebe, Neznani, Bi vase ujela. - - - Kje si, kje si? O, strašna, o, strašna ta črna je noč, vendár presvetlá, da se v njej izgubiš, da kot zvezda zatoneš v brezzvezdno temo, da v brezzavest se spet potopiš. - - - Potopiš. - - - Kje si, ti duše moje tečajnik, kje, o, reci, sedaj se mudiš? Zemlja kot črna kepa obupa in ti - molčiš. Rahlo potapljam se v nemo globino, v črno temino široke noči, le duša še čaka, da pride On mimo, le srce še čaka, da izpregovori. Vse je odeto v tišino, v temino - in Njega? Ni.

SONET SMRTI In vse je nič. Te žametne oči so kakor žalost, ki strmi v sivino, njih temni sloj prodira med tišino kot zvok, ki se v šumenju izgubi. Te tihe, črne, žametne oči mi s svojim temnim bleskom in milino poljubljajo to sivo bolečino, ki mojo dušo vsak dan bolj duši. Te tihe, črne, žametne oči so kakor črno, žametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor luč, ki dušo pomiri; ko ugasne nad pokrajino razdrto, se v mehko temo duša potopi. Srečko Kosovel