Grk Zorba

V soboto, 26. 2. 2005, je bil v Gledališčni in koncertni dvorani v Lendavi nastop baleta Slovenskega Narodnega Gledališča iz Maribora. Predstava v dveh dejanjih je trajala 150 minut z vmesnim polurnim premorom.
Dvorana lendavskega kulturnega doma je bila polna. Občinstvo je pričakovalo veliko. Ko so razmaknili zastor, je takoj presenetila scena. Oder je zadaj zapirala scena s kulisami tipičnih grških hiš v naravni velikosti. Sredina odra je bila prosta za ples, za nekatere prizore so plesalci potrebovali stole, ki so jih kar sami prinašali na oder. Baletna predstava se je začela s tipično grško melodijo, moškimi glasovi, kar je bilo podobno petju v zboru. Plesalci - baletniki in balerine - so svoje vloge zelo energično in ognjevito odplesali. Umirili so se in postal čustveni takrat, ko se je v odvijala žalostna pripoved.
In o čem se govori baletna predstava Grk Zorba? V vasico na Kreti prispe Američan John. Ko želi navezati stike s prebivalci, ga zavrnejo. John se zaljubi v mlado vdovo Mariano, ki je obljubljena domačinu Jorgosu, kateremu je naklonjena vsa vas. Le kleni in svojeglavi Zorba, poln energije in vere v svobodo, se spoprijatelji z Johnom in ga uči, da je najpomembnejše v življenju živeti in življenje uživati. Zorbo občuduje gospa Ortanse, starejša umetnica, ki vidi v njem uresničenje mladostnih sanj in ljubezenskih pričakovanj, vendar ostane neuslišana. Ljubezen med Mariano in Johnom se poglablja. V drugem dejanju vaščani vse ostreje zavračajo to zvezo. Gospa Ortanse še vedno sanja o poroki z Zorbo in tudi o tem, da bo njuna ljubezen zgladila nesoglasja z vaščani. Ti so ogorčeni in hočejo ubiti Mariano in Johna. Slednjega uspe Zorba rešiti, Mariana pa postane žrtev sramote, ki jo je nakopala sovaščanom. Ko gospa Ortanse končno spozna, da ostaja sama, ker je njena ljubezen le iluzija, zboli in umre. Zorba prepozno uvidi, da je tudi on zmožen ljubiti in John ga spomni na njegov motto, da je življenje treba živeti in uživati. Odplešeta ognjevit sirtaki, plesu se pridružijo tudi vaščani.
Mikis Theodorakis, ki je ključna oseba grške glasbe minulega stoletja, se je rodil na otoku Kiosu. V svoji glasbi združuje ljudske prvine s tradicionalnimi klasičnimi oblikami. Študiral je pri Olivieru Messiaenu v Parizu in razvil lasten slog na meji med popom, etnom in klasiko. Zanimal se je za politiko in je zaradi trdega demokratičnega prepričanja pristal v zaporu, po letu 1970 pa je bil izgnan v Pariz. Tudi njegova glasbena dela (orkestralne skladbe, balete, filmsko glasbo) preveva politična angažiranost in izžarevajo ponos grškega naroda. Plesna predstava Zorba, svojstven oratorij z zborom, temelji na literarni predlogi velikega grškega pisca Nikosa Kazantzakisa. Pomembna sta tudi ameriški koreograf Lorca Massine, ki sodeluje pri Grku Zorba tudi kot režiser in italijanski dirigent Giorgio Croci, ki sta zaslužna za to, da je zgodba Grka Zorbe postavljena na odre.
Ogledati si balet je bilo doživetje, ki je drugačno od doživetja gledališke igre, kjer je zgodba posredovana tudi z besedami. Ko pa gledalec vzpostavi stik s plesalci baleta, ki se gibljejo po glasbi, ki vzpodbuja in narekuje gibanje. In ko ples in glasba skupaj postaneta močan izrazni element, razumevanje zgodbe več ni tako zahtevno. Sama sem izkusila, da je lahko balet zelo lep in privlačen. Posebej takrat, če postanemo ob glasbi in plesu pozorni tudi na barve, ki se prelivajo po odru in na barve rekvizitov. Mislim, da je pri baletu potrebno posebej pozorno slediti simboliki, saj je tako razumevanje igre, baleta, ki se dogaja brez besed, globlje. Bilo je lepo spremljati dogajanje na odru, saj so plesalci odplesali lepo, scena je bila tudi odlična in glasba prav tako. Posebej navdušujoč je zadnji prizor v drugem dejanju, ko John ob pomoči Zorbe spozna lepoto življenja. Sirtaki, ki ga odplešeta, je silovit: koliko je silovit, toliko je tudi čustven. Škoda le, da ni bilo orkestralne spremljave v živo, saj bi v tem primeru prišlo do še večjega zlitja gledalcev z zgodbo. Je pa bilo kljub temu enkratno.

Eva Nađ, 1. a