Boštjan Resinovič

Nataša Velikonja: Abonma. Založba ŠKUC, 1994.

Pesniški prvenec Nataše Velikonja, zbirka Abonma, s prvim ciklom posrka bralca v poletno počitniško vzdušje otoka, na katerem cvete ljubezen. V obliki nekakšnih dnevniških zapisov beremo pesmi trenutkov, opise vtisov in razpoloženj, slišimo misli, ki se pesnici pode po glavi ter delimo njena doživljanja ženske duše in telesa. In če je na začetku cikla romanca že kar idealizirana, se proti koncu pojavi dvom, obeta se "nova ljubljanska jesen, / zaenkrat brez smeri", v zadnji pesmi pa se izkristalizira vprašanje "koliko sem zdaj še tvoja?"

Ljubezenska tema postane v naslednjih ciklih dosti bolj življenjska. Izriše dinamično krivuljo sreče, skepse, pričakovanj in razočaranj, straha pred samoto in osamljenosti same, srečnih in manj srečnih spominov, telesne nežnosti. Iz pesmi prikaplja tudi socialna tema in razmišljanje o poeziji, ki se avtorici na nivoju komunikacije v paru pokaže kot nekoristna, podvomi celo v jezik, a spet bolj v optiki zbliževanja z ljubljeno kot v poetološki sferi.

Vseskozi beremo poezijo življenjskega vsakdana, v katerem se ne le ženski lirski subjekt zbirke, ampak prav vsakdo, znajde v situacijah, ko enkrat roti in ukazuje in je drugič splašen, ko je včasih namerno hudoben, a po drugi strani nežen, čuteč in ljubeč, ko danes živi v preteklosti, jutri v sedanjosti in včeraj v prihodnosti, ko je skratka povsem običajni "mozaik iz pozab, spominov in slik", ki svoje bolečine zdaj pritaji, zdaj izkriči.

Lirski subjekt je koherenten, v sebi nerazklan, konflikt z realnostjo čuti, a ne bi mogli reči, da je prepad med njim in okoljem zelo globok. Čeprav se pokaže kot občasno dezorientiran: "kam naj: sem? tja? raje nekam? v neko smer / bolj nikamor? kam.", zmeraj najde izhod.

Zbirka, ki jo sestavlja osem ciklov, od katerih sta le prvi in zadnji povsem zaključeni enoti, ostali pa so bolj ali manj odprt prostor, v katerem bi bilo z večino pesmi mogoče poljubno rokirati, je zanimiva tudi s formalnega stališča. Vse pesmi, brez izjeme le oštevilčene, so nerimane enokitične nekajvrstičnice, pisane v svobodnem verzu in večkrat mejijo na ritmizirano prozo. Pesnica dosledno namesto velike uporablja malo začetnico, pri punktuaciji pa varira: zagotovo najdemo ločilo le na koncu povedi, med posameznimi, večkrat nepopolnimi stavki, pa ne zmeraj. Poleg dveh ali treh slovničnih napak, lahko ugotovimo odsotnost skladnosti forme in vsebine oziroma se vprašamo, kaj narekuje preskok iz vrstice v vrstico? Jezik je izrazito liričen, prefinjeno enostaven a hkrati potenten, še bolj kot v povedanem v zamolčanem.

Avtorica nam ponuja vznemirljivo kompleksnost življenja, sezidanega na ljubezni do ženske duše in telesa, na način, ki v slovensko poezijo sicer ne vnaša novih pogledov na ljubezen in erotiko, a s svojo tenkočutnostjo in doživetostjo odgrinja zastore, ki jih lahko verjetno odgrne le ženska roka sama.

Vsekakor zelo uspešen prvenec.


Nazaj na prejšnjo stran